Imel sem prijatelja. Dobrega \u010doveka, ki so ga imeli vsi radi. Ve\u010d kot sedem let je \u017eivel v azilnem domu. Hodil je na delo in v \u0161olo in nikoli ni imel nobenih te\u017eav s pristojnimi organi, \u010deprav mu slovenska vlada ni posve\u010dala nobene pozornosti in, z zavrnitvijo pro\u0161nje za azil, ni \u017eelela ugoditi njegovi osnovni \u010dlovekovi pravici do varnosti. Kljub temu je nadaljeval z delom in \u0161olanjem, in bil je dober prijatelj vsem, ki so ga poznali.<\/p>\n
Po mnogih letih pa se je tudi na sodi\u0161\u010du kon\u010dal njegov boj za azil. Izdana je bila odlo\u010ditev, da nima pravice ostati v tej dr\u017eavi. Bil je aretiran in name\u0161\u010den v deportacijski center. Deportacijski center je zapor. \u010ceprav ni storil nobenega zlo\u010dina. Samo pravice do azila ni dobil. V samo nekaj urah je bil prepeljan na letali\u0161\u010de v Avstriji, od kjer je bil deportiran nazaj v njegovo mati\u010dno dr\u017eavo. Dr\u017eavo v Afriki, ki svojim prebivalcem ne more zadovoljiti niti osnovnih \u010dlove\u0161kih potreb kot so \u010dista voda in hrana. Ali zdravila za nalezljive bolezni.<\/p>\n
Tako je od\u0161el. Ampak za seboj je pustil neizbrisen pe\u010dat na tistih, ki so ga poznali. Zaslu\u017ei si, da se objavi njegova zgodba. Da se ga spominja. Kajti vsi se ga spominjamo in ga pogre\u0161amo, \u010deprav ga ni med nami \u017ee ve\u010d kot dve leti. Upam, da bo imel ve\u010d sre\u010de v svoji dr\u017eavi in da se bo lahko ustalil. A na\u0161a srca so \u0161e vedno prazna, saj pogre\u0161amo tega prijaznega \u010dloveka, ki je vedno znal prinesti radost v na\u0161a \u017ealostna \u017eivljenja. Pomagajte mi deliti zgodbo, kot spomin na mojega prijatelja. \u0160e posebej hvala strani Tukaj smo.<\/p>\n
S, Sirija<\/p>\n
(fotografijo je v Centru za tujce Postojna posnel A iz Al\u017eirije)<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"