Moje ime je Faycel in to je moje potovanje iz Bosne v Francijo.<\/p>\n
Maj 2021: Od mojega prihoda v Bosno, za\u010den\u0161i s Tur\u010dijo, nato Gr\u010dijo, Albanijo, \u010crno goro in nato Bosno in Hercegovino, je minilo pribli\u017eno eno leto. Nekajkrat sem posku\u0161al priti do Slovenije, a so me vedno vrnili nazaj v Bosno.
\nPonovno sem poskusil priti v Slovenijo, tokrat z Ayoubom, mojim prijateljem iz Maroka, ki je v Bosni pre\u017eivel \u017ee 3 leta. Tokrat sva poskusila potovati z avtobusom.<\/p>\n
Najprej sva se z vlakom odpravila iz Sarajeva v Mostar, nato sva prestopila hrva\u0161ko mejo, potem pa sva 5 dni hodila do Splita. Imela sva sre\u010do, ker sva imela prijateljico Hrvatico, recimo ji Benny. Na\u0161la nama je preno\u010di\u0161\u010de, kjer sva se lahko stu\u0161irala in pripravila toplo hrano – po petih dnevih u\u017eivanja konzervirane hrane sva se po\u010dutila \u010dudovito. Tam sva se imela super. Spoznala sva nekaj prijaznih ljudi in smo se veliko smejali, ko sva jima pripovedovala svoje izku\u0161nje s ceste, res nama je ogrelo srce, da sva lahko preno\u010dila v tako prijaznem in varnem okolju. Zjutraj sva se z avtobusom odpeljali do Reke, potovanje je bilo dolgo 350 km, v avtobusu sva pre\u017eivela 8 ur, vendar je bilo veliko bolje kot hoditi pe\u0161 po hrva\u0161kih gozdovih.<\/p>\n
V Reko sva prispela istega dne okoli osme ure zve\u010der, imela sva \u010dista obla\u010dila in sva se lahko sprehajala kot normalna dr\u017eavljana. Z najino majhno prtljago sva hitro pri\u0161la do bli\u017enjega hriba in neki punci je uspelo, da nama je prinesla nekaj hrane, za kar sva ji resni\u010dno hvale\u017ena.<\/p>\n
Za\u010dela sva hoditi in \u010dez pribli\u017eno 23 ur sva pri\u0161la do slovenske meje. To je bilo ob deveti uri zjutraj. Sploh nisva spala, ker sva bila bolj motivirana priti v Evropsko unijo, kot pa po\u010divati. Vse je potekalo po na\u010drtu, potem pa sva se soo\u010dila s problemom, s katerim se sre\u010dujejo \u0161tevilni migranti, ki hodijo pe\u0161 proti Evropi. Zmanjkalo nama je hrane in vode, do Italije pa je bilo \u0161e veliko kilometrov hoje. Bilo naju je strah iti na policijo in prositi za pomo\u010d, ker naju je slovenska policija \u017ee tolikokrat vrnila v Bosno. Bilo je \u017ee popoldne, ko sva na zemljevidu na\u0161la rezervoar za vodo in sva se odpravila v to smer. Potem pa naju je zagledal en Slovenec in poklical policijo, tako da sva na koncu vendarle kon\u010dala v njihovih rokah.<\/p>\n
Za rezervoarjem za vodo so bili parkirani trije policijski avtomobili, ki so \u010dakali na migrante. Ko so naju zagledali, so iz avtomobilov pri\u0161li policisti in nama rekli, naj se ustaviva. Govorili so v slovenskem jeziku, a ker sem toliko \u010dasa pre\u017eivel v Bosni in se nau\u010dil bosansko, sem jih lahko razumel. Resni\u010dno nisva \u017eelela, da bi naju poslali nazaj v Bosno, zato sva stekla v gozd in se skrila za drevesa. Iskali so naju, a naju niso na\u0161li. Potem so za\u010deli streljati v zrak, da bi naju prisilili, da greva iz najinega skrivali\u0161\u010da.<\/p>\n
V tistem trenutku sva z Ayoubom razmi\u0161ljala, kaj naj narediva. Vedela sva, da naju bodo na koncu vseeno na\u0161li, ker niso zapustili okolice. Oblekla sva si \u010dista obla\u010dila in si uredila lase, pokadila eno cigareto, nato pa sva se sprehodila do vasi in prosila neke ljudi, naj pokli\u010dejo policijo, ker \u017eeliva zaprositi za azil. Ljudje so nama dali hrano, nato pa poklicali policijo.<\/p>\n
Nekaj minut kasneje je pri\u0161la policija. Povedala sva jim, da naju njihovi kolegi lovijo v gozdu in da \u017eeliva zaprositi za azil v Sloveniji. Mo\u0161ki nama je povedal, da lahko to storiva le na policijski postaji, zato so poklicali marico in naju odpeljali tja. Imela sva intervju in morala sva jim povedati vse o svojem potovanju. <\/p>\n
Potem so naju odpeljali v Center za tujce v Postojni. To je center za deportacijo, ne azilni dom, zato sva bila ves \u010das v skrbeh, kaj se bo zgodilo z nama in jim niti nisva ve\u010d verjela, da so res sprejeli najino pro\u0161njo za azil. Imela sva prav. Niso. Policistom in socialnim delavcem sva postavljala veliko vpra\u0161anj o najinem trenutnem polo\u017eaju, vendar so naju kar nekaj dni ignorirali. Potem je v ponedeljek pri\u0161el policist in nama rekel, naj greva z njim, ker naju bo odpeljal na testiranje za korono v bolni\u0161nico. Mislila sva, da naju bodo morda prestavili v azilni dom v Ljubljani, a ne! Niso naju odpeljali v bolni\u0161nico ali v azilni dom, ampak na hrva\u0161ko mejo.<\/p>\n
Vstopili smo v eno majhno sobo na hrva\u0161ki mejni policijski postaji in morala sva izpolniti nekaj obrazcev. To je bil postopek za pushback. Potem pa se je zgodila nenavadna stvar. Hrva\u0161ka policistka naju je vpra\u0161ala, \u010de sva zaprosila za azil v Sloveniji. Rekla sva ji da ja, seveda sva, vendar naju niso poslu\u0161ali. Nato je poklicala slovenske policiste in jim povedala, kar sva povedala. Rekli so, da to ni res in da la\u017eeva. Nato se je spet obrnila k nama in nama rekla, naj napi\u0161emo na papir: “\u017delim azil v Sloveniji”. S tem papirjem v rokah naju je fotografirala, zatem pa poslala nazaj k slovenski policiji. Bili so besni in po tem so naju celo pretepli. A morali so naju odpeljati nazaj v Center za tujce. Vesela sva bila, da sva se izognila deportaciji, vendar sva bila tudi zaskrbljena, da bova v tem postojnskem centru ostala zaprta ve\u010d mesecev, ker sva tam sre\u010dala nekaj ljudi in so nama povedali, da so notri tri mesece ali celo ve\u010d. To je zapor, vendar v njem nisi zaprt zaradi kaznivih dejanj, ampak zato, ker si tujec.<\/p>\n
V Postojni sva socialno delavko vpra\u0161ala, kaj se bo zgodilo z nama. Svetovala nama je, da se dogovoriva za sestanek s policijskim in\u0161pektorjem, vendar je bil ves \u010das zaposlen, ni imel \u010dasa za naju. Tako sva pro\u0161njo za azil zapisala kar na en papir in ga dala policiji. Po treh urah so nama povedali, da naju bodo prepeljali v azilni dom v Ljubljani. Bil sem tako vesel, a jim nisem zaupal, dokler nisem res pri\u0161el tja. Dali so naju v karanteno za deset dni, potem pa so naju premestili v azilni dom v sredi\u0161\u010du Ljubljane. Kon\u010dno sva bila prosta in sva se lahko sprehodila naokoli in si ogledala mesto.<\/p>\n
Ko sva bila v Postojni, sva bili v stiku z osebo iz slovenskega lokalnega aktivisti\u010dnega kolektiva, ki podpira begunce. Obiskala sva jih v njihovem socialnem centru in se nekaj dni dru\u017eila z njimi.<\/p>\n
Potem sva nekega dne sre\u010dala nekega tipa, ki nama je ponudil prevoz do Italije, \u0161la sva z njim in zdaj sva oba v Franciji.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"