Nekega dne sem \u0161el v BTC, da bi kosil v ribji restavraciji. Natakarico sem prosil naj mi prinese porcijo sardin, solato, dva kosa kruha in kokakolo. Natakarica ni govorila angle\u0161\u010dine, vendar se je mo\u010dno trudila, da bi pravilno razumela naro\u010dilo. Sedel sem torej za mizo in \u010dakal, da mi prinesejo kosilo. A kak\u0161no presene\u010denje je bilo, ko je pri\u0161la natakarica s hrano. Vse kar sem naro\u010dil, je namre\u010d prinesla dvojno. Dve porciji sardin, dve solati, \u0161tiri kose kruha in dve kokakoli. Vpra\u0161al sem jo, \u010demu vsa ta hrana. Saj sem vendar naro\u010dil pol manj in ve\u010d kot o\u010ditno sedim za mizo sam in sem naro\u010dil samo za sebe. Spet me ni razumela, zato sem ji moral s kretnjami rok razlo\u017eiti, naj odnese polovico kro\u017enikov. Odnesla jih je.<\/p>\n
Po kon\u010danem obedu sem \u017eelel pla\u010dati. Izdala mi je ra\u010dun, na katerem so bili v\u0161teti tudi vsi tisti kro\u017eniki, za katere sem jo prosil, naj jih odnese. Posku\u0161al sem ji razlo\u017eiti, da sem naro\u010dil samo eno kosilo in da je bilo drugo kosilo napaka in da ga tudi nisem pojedel. Ker me \u0161e vedno ni razumela, sem obupal in pla\u010dal polno ceno ra\u010duna. Spomnim se, da sem pla\u010dal okoli 19 eurov, in da od tistega dneva naprej nisem nikoli ve\u010d \u0161el v to restavracijo, saj sem se bal, da mi bodo naslednji\u010d postregli z vsemi ribami, ki jih imajo.<\/p>\n
Iz te kratke zgodbe se lahko nau\u010dimo, da je poznavanje jezika dr\u017eave, v kateri \u017eivimo, zelo pomembno.<\/p>\n
Mohamad Alzoubi, Sirija<\/em><\/p>\n (fotografija je simboli\u010dna. avtor: H., Iran<\/em>)<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"