Pred kratkim sem po \u0161estih letih \u017eivljenja v azilnem domu dobil status begunca. Rad bi vam povedal o teh letih mojega \u017eivljenja.<\/p>\n
Prihajam iz Iraka, iz mesta Mosul, po narodnosti pa sem Kurd. Leta 2014 so moje mesto zavzeli ISIS in da bi si re\u0161il \u017eivljenje, sem moral pobegniti. Kar dve leti je trajalo, da sem pri\u0161el do Evrope. Ko sem prispel do Slovenije, sem zaprosil za azil. Namestili so me v azilni dom na Kotnikovi.<\/p>\n
Sprva mi je bilo zelo te\u017eko. Nisem poznal ne ljudi, ne jezika, ne kulture. Niti angle\u0161ko nisem znal, samo arabsko in kurdsko, zato sem zelo te\u017eko navezoval stike. Ni mi preostalo drugega, kot da se za\u010dnem u\u010diti sloven\u0161\u010dine in kmalu sem govoril dovolj dobro, da sem lahko komuniciral s svojo okolico. To mi je tudi pomagalo vsaj malo pregnati misli, ki so me te\u017eile, o sinu, o domu, ki sem ga zapustil, o negotovi prihodnosti.<\/p>\n
Po petih mesecih \u010dakanja sem dobil prvi negativ. Zavrnili so mojo pro\u0161njo za mednarodno za\u0161\u010dito. Nisem razumel, kako je to mo\u017eno, saj sem vendar pobegnil iz Mosula, ki so ga zasedali ISIS. Cel svet vendar ve, kaj se je zgodilo tam in kaj je to pomenilo za prebivalce.<\/p>\n
Veliko mojih prijateljev je po negativu zapustilo Slovenijo in od\u0161lo kam drugam. Sam pa sem se odlo\u010dil vztrajati. Slovenija mi je bila v\u0161e\u010d in upal sem, da bom na koncu vendarle uspel in dobil status begunca, s tem pa dovoljenje za bivanje. Zato sem podal prito\u017ebo na sodi\u0161\u010de. Verjel sem, da mi bo sodi\u0161\u010de ugodilo, saj se mi je zdelo nemogo\u010de, da bi zavrnili nekoga s tak\u0161nimi te\u017eavami, kot sem jih imel sam v svoji domovini.<\/p>\n
Sodi\u0161\u010de je res razveljavilo negativ in odlo\u010devalcu nalo\u017eilo, da mora ponovno odlo\u010dati o moji pro\u0161nji. Bil sem poln upanja, ki pa se je kmalu sesulo, kajti odlo\u010devalec se je ponovno odlo\u010dil isto in mi spet dal negativ. A tudi tokrat nisem od\u0161el. Bilo me je strah in nisem vedel, kam naj bi sploh od\u0161el, hkrati pa sem bil tudi \u017ee zelo utrujen. Za\u010dela me je preganjati nespe\u010dnost, bil sem ves \u010das napet in nemiren, za\u010del sem tudi obiskovati psihiatra in jemati zdravila, zaradi vseh \u010drnih misli, ki so me du\u0161ile.<\/p>\n
Zgodba s sodi\u0161\u010dem se je \u010dez kako leto ponovila. \u0160e enkrat so vrnili moj primer v ponovno odlo\u010danje, in \u0161e enkrat mi je odlo\u010devalec iz ministrstva dal negativ. \u017de tretji\u010d. Spoznal sem, da bo moj postopek nenormalno dolg. Za\u010del sem se \u0161e bolj intenzivno u\u010diti jezika in poiskal sem si slu\u017ebo, da bi pregnal bole\u010dino in se zamotil. V naslednji letih sem delal v tovarni steklene volne, v tovarni barv, stregel sem v lokalu, kuhal sem za cateringe in kosil travo. Dobil sem tudi veliko prijateljev, ve\u010dinoma v slu\u017ebi in v Rogu.<\/p>\n
Najbolj sem bil vesel, kadar smo \u0161li na kak\u0161en izlet. Z Ambasado Rog smo \u0161li recimo trikrat v Belo Krajino, tam mi je bilo zares v\u0161e\u010d. Ljudje so zelo prijazni, vedno smo jedli dobro hrano in pili dobro vino, plavali smo v reki in se vozili s \u010dolnom. V\u0161e\u010d mi je bilo tudi to, da smo bili \u010disto zraven meje s Hrva\u0161ko. Meje namre\u010d \u017ee \u0161est let nisem prestopil, saj nisem imel nobenih dokumentov.<\/p>\n
In nato se je zgodilo. Po \u0161estih letih. Poklicala me je moja odvetnica in rekla, da se je sodi\u0161\u010de odlo\u010dilo, da mi podelijo pozitiv. Jokal sem. Sploh nisem mogel verjeti. Mislil sem da so sanje. Ostal bom lahko tukaj! Lahko bom za\u010del \u017eiveti normalno \u017eivljenje! Verjemite mi, \u0161e nekaj dni sem se bal, da se bom zbudil in da bom ugotovil, da vse skupaj sploh ni res. Po\u010dutil sem se, kot da sem se ponovno rodil. Kot da sem 44 let star dojen\u010dek, ki se je ponovno prebudil v \u017eivljenje.<\/p>\n
Svoj status sem proslavil kar s \u0161tirimi zabavami. Vsi prijatelji so prihajali in mi nosili darila in \u0161ampanjec, jaz sem pripravil pojedino, vsi so bili veseli zame, praznovanju ni bilo konca. A kaj hitro sem se iztrgal iz te omame, saj vem, da je zdaj pred menoj naloga postaviti svoje \u017eivljenje nazaj na noge. Poiskal sem si stanovanje in v teh dneh se selim iz azilnega doma, ki je bil tako dolgo moj edini dom. Preseliti bom moral tudi svojih sedemnajst lon\u010dkov z ro\u017eami, ki sem jih gojil. Dal sem si delati osebno izkaznico in potni list. \u0160el sem uredit stvari na zavod za zaposlovanje in se vpisat v jezikovni te\u010daj. Vlo\u017eil bom tudi pro\u0161njo, da bi se mi lahko pridru\u017eil moj sin. Moj sin je zdaj star 17 let. Nazadnje sem ga videl, ko jih je imel 8. Presre\u010den bom, \u010de se mi bo lahko pridru\u017eil.<\/p>\n
Kje se vidim \u010dez pet let? Rad bi \u017eivel v Ljubljani. Rad bi imel slu\u017ebo. Zaenkrat \u0161e ne morem sanjariti. Bomo videli, kaj bo prineslo novo \u017eivljenje.<\/p>\n
A, Irak<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"