Iz Al\u017eirije sem od\u0161el pred \u0161estimi leti. Za prvi azil sem zaprosil v Sloveniji. Po devetih mesecih v azilnem domu sem dobil delovno dovoljenje in takoj sem za\u010del iskati slu\u017ebo. Kmalu sem se zaposlil v eni izmed ljubljanskih restavracij. To so bili najsre\u010dnej\u0161i dnevi mojega \u017eivljenja. Prvi\u010d sem namre\u010d po\u010dutil, da sem enak kot drugi. Tega niti v svoji domovini nisem mogel do\u017eiveti, saj je moja dr\u017eava zelo razredno razdeljena, sam pa sem bil iz revne dru\u017eine. V omenjeni restavraciji sem delal skupaj z drugimi in dobival enako pla\u010do kot vsi. Enkrat je imel eden izmed sodelavcev rasisti\u010dne komentarje, bil sem \u017ealosten in naslednji dan nisem \u0161el na delo, saj sem mislil, da je povedal to, kar si vsi mislijo. \u0160ef me je pri\u0161el iskat v azilni dom in mi povedal, da je nagnal rasista, saj rasizma ne bo toleriral in naj se vrnem, saj sem eden izmed njegovih najbolj\u0161ih delavcev. Res sem bil vesel, da lahko nadaljujem. Toliko mi je pomenilo, da me spo\u0161tujejo, da imam denar, da si lahko kupim cigarete, da si lahko kupim obleke in se po\u010dutim kot \u010dlovek. Vsak dan po slu\u017ebi sem \u0161el v Spar in si kupil cigarete in eno pivo, spil sem ga na klopici v parku in nato \u0161el zadovoljen po\u010divat v svojo sobo.<\/p>\n
Nekega dne pa sta do mene pri\u0161li dve pomembni osebi, ki delata v azilnem domu. Nisem maral teh dveh oseb, onadva pa ne mene. Rekla sta mi, da sem dobil zadnji negativ in da naj zbe\u017eim, \u010de ne, me bodo deportirali. Prestra\u0161il sem se in \u0161e isto no\u010d sem zapustil Slovenijo. Spet sem bil na poti, na za\u010detku. Za azil sem zaprosil najprej v Avstriji, potem v Nem\u010diji, nato v \u0160vici, nikjer ne marajo arabcev, povsod sem se po\u010dutil slabo, nisem imel obstanka. Ko so mi nato v \u0160vici povedali, da me bodo deportirali v Slovenijo, sem si naravnost oddahnil. Veselil sem se vrnitve, saj je Slovenija moja najljub\u0161a dr\u017eava na svetu.<\/p>\n
In res, vrnil sem se v Ljubljano, kjer mi je odvetnik povedal, da je bila informacija, ki sem jo dobil od tistih oseb v azilnem domu, napa\u010dna. Takrat nisem dobil zadnjega negativa in ni bilo gro\u017ene, da bi bil deportiran. Toda, ker sem od\u0161el, sem prekinil svoj azilni postopek, zato sem v tak\u0161ni situaciji zdaj. Brez delovnega dovoljenja, brez mo\u017enosti za azil, v deportacijskem postopku. Skoraj sem se zjokal od besa. \u010ce me ne bi tisti ljudje nalagali, bi najbr\u017e lahko \u0161e vedno delal in \u017eivel normalno \u017eivljenje, tako pa sem pristal na cesti, brez upanja, da v Sloveniji pridobim dovoljenje za bivanje.<\/p>\n
Na ulici sem se moral znajti na popolnoma druga\u010den na\u010din. Mafija hitro zve, kdo je la\u010den in obupan. Tako sem za\u010del prodajati travo. Kot nimam sre\u010de v \u017eivljenju, so me zelo hitro dobili policaji, z nekaj grami marihuane, in me zaprli. Dobil sem dve leti pogojne in izgon iz dr\u017eave za \u0161tiri leta. \u010ce bi imel papirje, bi za isto koli\u010dino trave dobil le ni\u017ejo denarno kazen, tako pa sem nedokumentirani migrant, vsak prestopek me lahko stane glave. Na sre\u010do je sodi\u0161\u010de kasneje odpravilo izgon. Ampak trave si nisem upal ve\u010d prodajati in velikokrat sem bil la\u010den, razen kadar sem dobil kaj hrane od prijateljev.<\/p>\n
Kmalu za tem so me zaprli v Postojno, v Center za tujce. Tam sem prebil kar nekaj mesecev. Policisti so bili prijazni z mano, dajali so mi kavo in cigarete, tudi socialna delavka je bila dobra do mene. A pono\u010di nisem mogel spati, saj mi je in\u0161ektor ves \u010das grozil z deportacijo. Moral sem jemati tablete za spanje, da sem se lahko ob ve\u010derih sploh pomiril. Vse bi prenesel, tudi da ostanem zaprt tam, samo naj me ne deportirajo. Ne razumejo, od \u010desa sem zbe\u017eal. Ne razumejo, kako je \u017eiveti v rev\u0161\u010dini v tak\u0161ni dr\u017eavi, iz kakr\u0161ne sem jaz. Kak\u0161nemu izkori\u0161\u010danju in poni\u017eevanju sem bil podvr\u017een. Vse kar si \u017eelim je, da bi lahko \u017eivel tukaj in delal.<\/p>\n
Ko je pri\u0161la korona, so me izpustili iz Postojne. Po eni strani sem bil sre\u010den, da sem na svobodi, po drugi strani pa sem bil spet na cesti, in to med karanteno, ko nisem imel nobenega prostora, kjer bi lahko bil vsaj malo na toplem. \u0160e dobro, da so mi pomagali prijatelji iz Slovenije in mi ponudili streho nad glavo in kak obrok. Enkrat pono\u010di sem bil napaden, \u010dlovek me je mo\u010dno po\u0161kodoval in ve\u010d tednov sem pre\u017eivel v bolnici, kjer so se borili za moje \u017eivljenje. Zdaj sem bolje. Ampak mi je te\u017eko. Nehal sem kaditi cigarete, saj si jih ne morem privo\u0161\u010diti, v\u010dasih mi kdo kak\u0161nega ponudi in ga pokadim. Velikokrat me preplavijo temne misli, ki jim ne morem ube\u017eati. Le kdaj, ko sedim ob reki, za trenutek pozabim na skrbi, in gledam vodo, jez, ptice. Nazaj no\u010dem, naprej no\u010dem, tukaj pa ne morem biti. Pa bi rad bil. Sanjam o tem, da bi imel svojo sobo, da bi imel slu\u017ebo, da bi \u017eivel \u010dloveka dostojno \u017eivljenje. Tako kot sem ga \u017eivel tistih nekaj mesecev, ko sem delal v tisti restavraciji.<\/p>\n
X, Al\u017eirija<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"