Ljudje, ki so se odpravili proti Tur\u010diji in pustili svoje dru\u017eine za seboj; edina lastnina, ki so jo vzeli, so bile denarnice, suho sadje, sirski kruh, rokavice, polnilci za telefon, vitamini, plastenke z vodo… Prijatelji iz razli\u010dnih de\u017eel nosijo s seboj iste sanje.<\/p>\n
Za\u010den\u0161i v obmejnem mestu Adana se podajo na svojo avanturo proti neznanemu, veliki izziv, razdalja petstotih ali \u0161eststotih kilometrov je pred njimi. Njihova telesa so funkcionalna in mo\u010dna, o\u010di pre\u017eijo na vsako majhno ali veliko stvar, ki jim prekri\u017ea pot, u\u0161esa preu\u010dijo vsak zvok. Strah pred laje\u017eem psa, ki jih lahko preseneti na njihovi poti po ulicah majhnih mest, in strah pred prebivalci, ki hitijo klicati policijo, da bi ustavili njihovo potovanje. Toda z odlo\u010dnostjo in voljo hitro pobegnejo ali se skrijejo, dokler se nemir ne pole\u017ee. Nato nadaljujejo svojo pot, na kateri jih prestre\u017eejo velike gore. Ne ustra\u0161ijo se gora, preplezajo jih brez bojazni za svoje zdravje, kajti njihova edina skrb je priti na drugo stran. Potem pride no\u010d in spijo na prostem, njihova edina odeja je nebo in njihova postelja je mraz, ki se jim zaleze v kosti in jih ho\u010de uni\u010diti.<\/p>\n
Zjutraj se ponovno vstanejo in nadaljujejo s potovanjem v hvale\u017enosti in \u010da\u0161\u010denju, spominjajo\u010d se mater, zaradi katerih so odpotovali. Ideja materine sre\u010de jih napolni z mo\u010djo in pozitivno energijo, ki jih potiska naprej. Pot je dolga in zmanjka jim hrane, zato molijo k Bogu da jim odpre vrata v dobroto. Ta odgovori njihovim klicem in jim poka\u017ee zemljo mnogih sadov, ki jih lahko pojedo, brez da bi po\u0161kodovali tujo lastnino.<\/p>\n
Nato pride hudo de\u017eevje in telesa se tresejo od ostrine vremena, a volja je ognji\u0161\u010de, ki jim da vro\u010dino, s katero se zoperstavijo razmeram.<\/p>\n
Ilyas, Al\u017eirija<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"