Pozdravljeni vsi, ki berete to zgodbo. Sem fant iz Al\u017eirije in \u017eivim v Azilnem domu v Ljubljani. Moja situacija ni dobra, ampak imam prijatelja, ki je zakrivil veliko sme\u0161nih trenutkov, ki so se mi pripetili v Evropi, kljub temu, da je on \u017ealosten \u010dlovek. Zato \u017eelim povedati malo o najinih skupnih dogodiv\u0161\u010dinah.<\/p>\n
Na za\u010detku sva imela idejo, da bova od\u0161la v Francijo. Pri\u0161la sva v Italijo do nekega kraja, kjer pomagajo beguncem. Tam so nama dali GPS in povedali, da lahko v petih urah hoje dose\u017eeva Francijo. Moj prijatelj je rekel, da bo on zadol\u017een za GPS napravo. Njegovemu talentu za GPS nisem zaupal, vendar je vztrajal. Tako sva hodila, hodila in hodila. Po sedmih urah je rekel: \u201cSedaj sva v Franciji\u201d. Vesela sva od\u0161la iz gozda in pri\u0161la do neke vasi. Ugotovila sva, da sva \u0161e vedno v Italiji in \u0161e vedno zelo dale\u010d stran od meje. Vodil naju je v krogih. Imel sem prav glede njegovega talenta, nikoli ne bo ve\u010d vodil GPS-a, ko bom jaz zraven. V to sem prepri\u010dan.<\/p>\n
\u010cez nekaj \u010dasa sva poskusila znova. Nisva vedela kje je avtobusna postaja, zato sem rekel, da bi morala koga vpra\u0161ati za pot. Moj prijatelj je predlagal, da vpra\u0161ava policijo. Odvrnil sem: \u201cAli si zme\u0161an?\u201d. On pa je odgovoril: \u201cTo je vendar Evropa, normalno je da vpra\u0161a\u0161 policiste za smer\u201d. Kljub temu, da sem okleval, sva jih \u0161la vpra\u0161at, kako do avtobusne postaje. Pokazali so nama pot in vse je bilo ok. Toda malo pred ciljem sva se ponovno izgubila in spet sva rabila nasvet. Moj prijatelj se je zdaj po\u010dutil \u0161e bolj pogumnega kot prej, saj mi je malo pred tem dokazal, da lahko v Evropi za nasvet brez te\u017eav povpra\u0161a\u0161 policiste. Zato sva zakorakala do skupine policistov, ki sva jo videla malo naprej po cesti. Vendar tokrat ni \u0161lo tako gladko. Vpra\u0161ali so naju za dokumente. Seveda jih nisva imela. Odpeljali so naju na policijsko postajo, kjer sva pre\u017eivela en dan in eno no\u010d. Nato so naju odpeljali v Slovenijo in tako sva pristala tu. Zdaj vem, da ne bom nikoli ve\u010d vpra\u0161al policiste za smer in da je to normalno samo za tiste prebivalce Evrope, ki imajo dokumente, druga\u010de je pa \u010disto noro.<\/p>\n
Sedaj sva v Sloveniji v azilnem domu. Z mojim prijateljem ni nikoli dolgo\u010dasno. Zadnji\u010d sva \u0161la v Mercator, da si kupiva nekaj pija\u010de. \u017delela sva pla\u010dati na samopostre\u017eni blagajni, vendar nekaj ni delalo in prijatelj mi je rekel, naj pokli\u010dem prodajalko. Rekel sem mu, naj jo kar sam pokli\u010de, saj mora vaditi svojo angle\u0161\u010dino. Kajti povem vam, moja angle\u0161\u010dina je slaba, a njegova je \u0161e slab\u0161a. Poklical je torej prodajalko in ko je pri\u0161la, je pokazal na samopostre\u017eno blagajno in rekel: \u201cHello! Me no speak machine!\u201d Za\u010del sem se naglas krohotati, on je postal rde\u010d v obraz kot rak, ona pa se je nasmejala do solz. Mislil sem, da bo od smejanja padla po tleh.<\/p>\n
Najina prihodnost je negotova. Ne veva, kaj se bo zgodilo z nama in kaj naju \u0161e \u010daka. Vendar sem vesel da imam ob sebi prijatelja, ki me nasmeji.<\/p>\n
X, Al\u017eirija<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"