Ena najbolj\u0161ih stvari, ki sem jih naredil, je bila, da sem zapustil svojo dr\u017eavo. S tem sem dal svojemu \u017eivljenju \u0161e eno prilo\u017enost in odhod se je izkazal za dobro odlo\u010ditev, ki me ni razo\u010darala. Predstavljajte si zapustiti vse kar poznate za seboj, v iskanju novega za\u010detka.<\/p>\n\n\n\n
Za\u010detek mojega novega potovanja se je pri\u010del, ko sem prispel v Srbijo. Pojma nisem imel, kaj me \u010daka in sanjalo se mi ni, kak\u0161ne preizku\u0161nje so pred mano, toda \u017ee od za\u010detka sem vedel, da sem rojen za velike stvari in da odnehati zame ni opcija. To sem si tudi dokazal, ko sem premagal prve ovire in se nau\u010dil jezika ter se vklju\u010dil v srbsko dru\u017ebo.<\/p>\n\n\n\n
\u017divljenje v Srbiji je bilo res dobro, predvsem zaradi vseh izku\u0161enj in spoznanj, ki sem jih tam pridobil, toda vse to se je kon\u010dalo po dveh letih, ko so mi zavrnili pro\u0161njo za azil. To je bilo zalo bole\u010de, saj sem moral ponovno zapustiti za seboj vse, kar mi je bilo ljubo. Je pa bilo vsaj lepo, dokler je trajalo. Ob tem sem se nau\u010dil lekcije, da \u201cni\u010d ne traja ve\u010dno\u201d. V teh dveh letih sem opravil veliko humanitarnega dela, na kar sem zelo ponosen. Po Srbiji sem od\u0161el v Bosno in tam se je pri\u010delo novo poglavje mojega \u017eivljenja.<\/p>\n\n\n\n
Ko sem prispel v Bosno, sem vedel, da mi ne bo te\u017eko vklju\u010diti se v dru\u017ebo, saj sem \u017ee posnal jezik in dolo\u010dene navade. V migrantskem sprejemnem centru sem bil dele\u017een veliko podpore in pomo\u010di. Hitro sem ugotovil, da imajo Bosanci veliko smisla za \u010drni humor, kar mi je bilo vsekakor v\u0161e\u010d. V tem sprejemnem centru sem sre\u010dal nekaj najbolj\u0161ih ljudi, kar sem jih spoznal v \u017eivljenju in stkal prijateljstva, ki so bila trdna kot dru\u017einske vezi.<\/p>\n\n\n\n
Toda migracijam re\u010dejo migracije z razlogom, to pomeni da ljudi pridejo in grejo. Tudi \u017eivljenje samo je neke vrste migracija. Kmalu sem moral oditi v drugo mesto, saj sem dobil delo v neki humanitarni organizaciji. V tem mestu sem se spoprijateljil s krasnimi ljudmi, o katerih vedno govorim, kamorkoli pridem. Dva Sirijca, ki sta bila rojena v Srbiji in zdaj delata v Bosni. Bosanska verzija mene, ki je starej\u0161i psiholog in me je nau\u010dil veliko lekcij o \u017eivljenju. In \u0161e drugi ljudje, ki so igrali pomembno vlogo v mojem osebnem razvoju. In seveda moj pakistansko-iranski prijatelj, ki me je podpiral tudi v najte\u017ejih trenutkih.<\/p>\n\n\n\n
Toda tudi ta spokojni \u010das v Bosni je po enem letu pri\u0161el h koncu, saj so mi tudi tukaj zavrnili pro\u0161njo za azil. \u017de tretji\u010d v \u017eivljenju sem moral zapustiti vse, kar imam, za seboj. Utrujen sem \u017ee bil od tega, da moram ves \u010das odhajati naprej in da nimam kraja, ki bi mu lahko rekel dom. Toda nisem imel druge izbire, kot pa da grem in posku\u0161am najti tak prostor drugje. Od\u0161el sem na Hrva\u0161ko in zaprosil za azil. Toda tam sem spoznal, da Hrva\u0161ki ni dr\u017eava, kjer bi migrantje lahko \u017eiveli in si ustvarili dom.<\/p>\n\n\n\n
Na svoji poti sem izkusil toliko stvari, zrastel sem kot \u010dlovek in se vsekakor zelo spremenil. Toda mojega potovanja \u0161e ni konec, saj \u0161e vedno nisem na\u0161el kraja, ki bi mu lahko rekel dom. Spominjam se vsega, skozi kar sem \u0161el in tudi vsega, \u010dez kar morajo na poti drugi migrantje. Osamljenost, poni\u017eanje, brezdomstvo – tako dobesedno kot metafori\u010dno, hoja skozi gozd brez postanka dneve in no\u010di, soo\u010danje s smrtjo, mrzle gore in gozdovi, lakota…. Toda \u0161e vedno ne bom rekel, da je vse slabo, \u010de drugega ne, bomo imeli vsaj zgodbe, ki jih bomo lahko pripovedovali na\u0161im otrokom in vnukom.<\/p>\n\n\n\n
Moj novi kraj je Slovenija. Po mojem prihodu so me namestili v Center za tujce v Postojni. In v tem centru sem sem do\u017eivel pomembno spoznanje. Evropa ve, da imamo ljudje iz Bli\u017enjega vzhoda nek druga\u010den ponos. Toda kar Evropa potrebuje od nas, ni na\u0161 ponos, ampak mentaliteta su\u017enjev. Postojna ni ni\u010d drugega kot tovarna, ki proizvaja delavce za Nem\u010dijo. Zlomi nas in naredi poslu\u0161ne. Cel azilni sistem slu\u017ei temu namenu. Po letih iskanja miru, varnosti in doma me je to spoznanje globoko pretreslo. Nisem tukaj, da bi bil na varnem, ampak da bi bil zlomljen kot \u010dlovek in da bi bil zreduciran na golo delovno silo brez pri\u010dakovanj po dostojanstvu.<\/p>\n\n\n\n
Zdaj sem zunaj Postojne, toda \u0161e vedno se po\u010dutim kot strta lupina \u010dloveka in \u0161e vedno si nisem opomogel.<\/p>\n\n\n\n
Mohammad Hossein Baeeni, Iran<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"