Slovenija je 26. februarja 1992 iz evidenc stalnega prebivalstva izbrisala 25.671 ljudi, ve\u010dinoma po poreklu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ne da bi jih o tem obvestila in ne da bi imeli mo\u017enost prito\u017ebe. Izbrisali so jih iz registra stalnega prebivalstva in jih vpisali v evidenco tujcev, s \u010dimer so izgubili tudi ekonomske in socialne pravice, ki so vezane na status stalnega prebivalca. Policija je \u010dez mejo, v vojna obmo\u010dja, deportirala na tiso\u010de ljudi in mnogi so tam celo izgubili \u017eivljenja. Marsikdo se nikoli ve\u010d ni mogel zdru\u017eiti z dru\u017einskimi \u010dlani, od katerih so jih odtrgali. Ostali so se v strahu pred deportacijo po ve\u010d let skrivali v Sloveniji, brez dovoljenja za delo in brez zdravstvenega zavarovanje, kar je mnogim pustilo dolgotrajne posledice na zdravju, saj niso mogli do zdravnika. \u010ce so jih prijeli policisti, so bili zaprti v nam dobro znani Center za odstranjevanje tujcev in bili deportirani. Govorimo o ljudeh, ki so \u017ee dlje \u010dasa \u017eiveli v Sloveniji, nekateri celo od rojstva. <\/p>\n\n\n\n
Slovenija je tako \u017ee leta 1992 postavila krvave temelje svoje politike do tujcev oziroma prebivalcev, ki niso slovenskega porekla. Z masovnim zavra\u010danjem pro\u0161enj za azil, birokratskim izklju\u010devanjem in drugimi oblikami prepre\u010devanja legalizacije ljudi, Slovenija nadaljuje s politiko izbrisa. Novi izbrisani so vsi, ki jim je kdaj poteklo dovoljenje za bivanje in si niso mogli urediti novih dokumentov, vsi napoteni delavci, ki so jim bile prekinjene pogodbe in niso mogli zapustiti dr\u017eave, vsi begunci, ki jim je potekel status in se nimajo kam vrniti… Na slovenskih upravnih enotah se tiso\u010de ljudi bori z birokratskimi mlini na veter in posku\u0161a nekako pre\u017eiveti.<\/p>\n\n\n\n
Med njimi so tudi zavrnjeni prosilci za azil, ki ostanejo na na\u0161em ozemlju z odlo\u010dbo o deportaciji. Ker se v svoje domovine zaradi nevarnosti ne morejo vrniti, policija pa prisilne vrnitve ne more takoj sprovesti, so mnogi ujeti v proces deportacije po ve\u010d let. V tem \u010dasu nimajo ne delovnega dovoljenja, ne zdravni\u0161ke oskrbe, ne pravice do socialne pomo\u010di. Edina mo\u017enost nastanitve je Center za tujce v Postojni – nehumano koncentracijsko tabori\u0161\u010de, kjer se na njih izvaja pritisk, da podpi\u0161ejo lastno deportacijo. <\/p>\n\n\n\n
A tudi \u010de jih ne deportirajo, na prostosti ni za njih \u017eivljenje ni\u010d bolj\u0161e. Brez delovnih dovoljenj ali socialne pomo\u010di so obsojeni na ulico. Policija medtem vseskozi pre\u017ei na njih in \u010daka, da jih zaloti pri kaznivem dejanju, ki bi bil podlaga za takoj\u0161en izgon. Izgon pa jih \u010daka tudi, \u010de si posku\u0161ajo papirje urediti – ob poskusu prijave zakonske zveze ali delovnega razmerja na upravni enoti se vme\u0161a policija in zase\u017ee osebne izkaznice, da lahko \u010dloveka z njo la\u017eje deportira.<\/p>\n\n\n\n
Slovenija torej zvesto zasleduje svojo fa\u0161isti\u010dno politiko izbrisa, ki jo je za\u010drtala 26.2.1992. Dr\u017eava je v Center za tujce zadnjih trideset let zapirala tiste ljudi, ki se jih je preprosto odlo\u010dila odstraniti, pa naj bodo doma\u010di prebivalci ali pri\u0161leki, \u010dez meje jih je deportirala na tiso\u010de, \u0161e ve\u010dim pa je preprosto samo odvzela osnovne \u010dlovekova pravice do golega pre\u017eivetja. Izbris se torej dogaja \u0161e vedno, vsak dan, s pomo\u010djo odlo\u010devalcev na Ministrstvu za zunanje zadeve in s pomo\u010djo uradnikov na upravnih enotah. Odgovarjal ni \u0161e nih\u010de!<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"