Sem begunec iz Sirije. Trenutno sem zaprt na Dobu v Sloveniji.<\/p>\n\n\n\n
Naj vam povem, da se bojim Evrope. Evropa je stra\u0161en kraj. Odkar sem pri\u0161el v Evropo, sem do\u017eivel same slabe stvari.<\/p>\n\n\n\n
Ko sem posku\u0161al pre\u010dkati mejo iz Srbije na Hrva\u0161ko, so me ujeli srbski policisti in me odpeljali v neko sobo. Tako mo\u010dno so me pretepli, da en cel mesec nisem pri\u0161el k sebi. Za ta \u010das imam popolnoma izbrisan spomin in sploh ne vem, kako sem pre\u017eivel.<\/p>\n\n\n\n
Ko sem posku\u0161al pre\u010dkati Hrva\u0161ko, so me ujeli Hrva\u0161ki policisti in me pretepli in iztrgali iz mene vsa obla\u010dila. Ko so me pognali \u010dez mejo v Bosno, sem bil popolnoma gol.<\/p>\n\n\n\n
Ko sem pri\u0161el v Slovenijo, so me ujeli policisti in me odpeljali na policijsko postajo. Povedal sem jim, da \u017eelim zaprositi za azil. Mislil sem, da bodo sprejeli mojo pro\u0161njo, a strpali so me v kombi in me odpeljali na Hrva\u0161ko, od tam pa v Bosno.<\/p>\n\n\n\n
Kmalu mi je uspelo ponovno priti do Slovenije. Potoval sem v skupini sedmih ljudi, vsi smo bili iz Sirije, jaz iz enega mesta, ostali pa iz drugega. Ko so nas zajeli policisti, so nas odpeljali do postaje in nas za\u010deli pregledovati. Od vseh so se zapi\u010dili v mene in me obto\u017eili, da sem jaz vodil skupino, torej da sem tihotapec. Rekel sem jim, da nisem. Vzeli so mi telefon in mi ga celega pregledali, pregledali so moje telefonske klice, moj whatsup, moj facebook, a niso na\u0161li notri nobenega sporo\u010dila, s katerim naj bi se s kom dogovarjal za organiziranje poti. Moj telefon tudi ni imel interneta, zato je bilo absolutno nemogo\u010de, da bi vodil pot. Toda eden izmed mojih sopotnikov se je strl pod policijskim pritiskom, ustra\u0161il se je zase in na vpra\u0161anje, ali sem jaz vodil skupino, je prikimal. Tako sem pristal v zaporu. Najprej sem bil leto in pol v priporu v Kopru. Po koncu dolgega sojenja sem bil spoznan za krivega. Sam sem \u0161tudiral filozofijo in pravo in ker sem tekom sojenja znal prepoznati nesmisle celotnega postopka in sem ugovarjal, mi je u\u017ealjena to\u017eilka zvi\u0161ala predvideno kazen iz enega leta in \u0161tiri mesece na tri leta in osem mesecev. Moj odvetnik se je uspel pogoditi za ni\u017ejo kazen, tako da so mi prisodili le tri leta. Tri leta za ni\u010d.<\/p>\n\n\n\n
Zdaj sem na Dobu. Zelo mi je te\u017eko. Angle\u0161\u010dine ne govorim dobro in le te\u017eko se sporazumevam. Tukaj je sicer ogromno tujcev, tako da lahko govorim vsaj z njimi. Med zaporniki je na \u017ealost veliko rasistov. Bojim se jih. Dr\u017eim se zase, bojim se govoriti v svojem jeziku, bojim se moliti. Tudi pazniki so slabi. Zaprosil sem za azil, a odgovora \u0161e vedno ni, zato je moja prihodnost negotova. Ne vem, kaj bo z menoj, ko pridem ven iz zapora.<\/p>\n\n\n\n
Vsak dan se spra\u0161ujem, s \u010dim sem si prislu\u017eil tak\u0161no usodo. Najprej sem be\u017eal iz svoje dr\u017eave, da sem ube\u017eal skrajne\u017eem. Nato so me v vsaki dr\u017eavi na poti tepli. Zdaj sem po krivem v zaporu. Bojim se za \u017eivljenje v svoji domovini. Ampak bojim se tudi v Evropi.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"