Ime mi je Anoir, sem iz Al\u017eirije in v Sloveniji sem \u017ee ve\u010d kot pet let. To ni moja prva zgodba za Tukaj smo, napisal sem jih \u017ee veliko.<\/p>\n\n\n\n
Naj razlo\u017eim mojo situacijo. Nisem dobil azila in \u017ee pred leti so me zaprli v Center za tujce v Postojni. Tam sem bil dvakrat, enkrat tri mesece, naslednji\u010d pa \u0161est. Izpustili so me, ker me niso mogli deportirati. Dobil sem papir, s katerim se lahko nahajam v Sloveniji, a nimam dovoljenja za delo, nimam pravice do postelje v azilnem domu, ne morem \u0161e enkrat zaprositi za azil, nisem upravi\u010den do socialne podpore, nimam zavarovanja, ni\u010desar nimam. Posku\u0161al sem za\u017eiveti normalno in se vklju\u010diti med ljudi, a to je zelo te\u017eko, ker nimam papirjev in mi ni dovoljeno poskrbeti zase.<\/p>\n\n\n\n
Dvakrat mese\u010dno (po novem enkrat) se moram tudi javljati na policijsko postajo, da vidijo, da sem \u0161e vedno tukaj. To tudi redno po\u010dnem. \u010ce se ne bi javljal, bi me lahko ponovno zaprli v Postojno. Ho\u010dem tudi pokazati, da spo\u0161tujem pravila, pa \u010deprav je to zame zelo stresno. Vsaki\u010d, ko grem tja, me je namre\u010d zelo strah. Enkrat smo me strpali v marico, nisem vedel, kaj se dogaja, mislil sem, da me bodo spet zaprli ali celo deportirali in do\u017eivel sem \u017eiv\u010dni zlom, po katerem se \u0161e zdaj nisem \u010disto pobral. Pa so me samo peljali na vro\u010ditev nekega pisma, ker naj ne bi bil dosegljiv na svojem naslovu, kar seveda ni bilo res. \u017deleli so me prestra\u0161iti in uspelo jim je.<\/p>\n\n\n\n
Na teh javljanjih vedno naletim na nekega policista, ki me zelo o\u010ditno prezira. Ko mu re\u010dem Dober dan, mi nikoli ne odzravi, nikoli me niti ne pogleda, samo vzame papir in re\u010de naj se vsedem in \u010dakam. Vse kar mora narediti je, da se podpi\u0161e na tisti moj papir. To bi lahko trajalo nekaj sekund. On pa me pusti \u010dakati v kotu, medtem ko sam sedi na svojem stolu in ne po\u010dne ni\u010d. \u010cakati me pusti zato, ker lahko. In \u017eeli, da se tega zavedam. Sedeti moram v ti\u0161ini in upati, da me ne bodo spet odpeljali. Ta \u010das se mi zdi kot ve\u010dnost. Vedno me je na smrt strah.<\/p>\n\n\n\n
Zaradi te moje situacije in \u0161e posebej zaradi teh javljanj na policijo imam mnogo problemov. Ne morem spati, nimam apetita, zelo sem shuj\u0161al, zelo sem utrujen in \u017eiv\u010den. Za\u010del sem piti veliko alkohola, da mi pomaga pozabiti na skrbi, a vem da alkohol ni zdravilo in da bo samo poslab\u0161alo mojo situacijo. Zato sem \u0161el k psihiatru za begunce, ki mi je predpisal zdravila, a tudi ta zdravila mi ne pomagajo urediti \u017eivljenja. Ne morem premagati depresije, \u010de ne vidim upanja na koncu tunela. Ne morem si pomagati s tableti, da bi la\u017eje funkcioniral v dru\u017ebi, \u010de v tej dru\u017ebi funkcionirati sploh ne smem. \u010ce ne bi zame skrbeli moji prijatelji oziroma moja organizacija, katere \u010dlan sem, bi bil brezdomec. Tako na sre\u010do nisem, a ker sem \u010dlovek in ker imam \u010dustva, se ne po\u010dutim dobro s tak\u0161no ureditvijo. Sam \u017eelim skrbeti zase, boli me, da mi morajo ves \u010das pomagati drugi. Po\u010dutim se, kot da po\u010dasi umiram.<\/p>\n\n\n\n
\u010ce se na ljubljanskih cestah najde zapu\u0161\u010dena ma\u010dka ali pes, ju odpeljejo v zaveti\u0161\u010de in nahranijo. Edino zaveti\u0161\u010de za nas odve\u010dne ljudi je Postojna. Ampak Postojna je zapor. Zakaj bi moral biti v zaporu, \u010de nisem storil ni\u010desar?<\/p>\n\n\n\n
V\u010dasih se spra\u0161ujem, kako bi bilo, \u010de ne bi bil dele\u017een podpore mojih prijateljev. Mogo\u010de bi se moral zate\u010di h kriminalu. Mogo\u010de bi kaj ukradel, samo da bi lahko pre\u017eivel. A pre\u017eiveti ho\u010dem! Ker sem \u010dlovek! Zakaj bi se moral odre\u010di svojemu \u010dlove\u0161kemu dostojanstvu, samo da lahko \u017eivim? \u010clovek sem, imam sanje, imam upanje, \u017eelim \u017eiveti, res \u017eelim \u017eiveti in biti dobra oseba. Nekatere dr\u017eave so legalizirale nedokumentirane ljudi, ves \u010das sanjarim o tem, da bi to naredila tudi Slovenija, tu je moj dom, a ta dom me nenehno zavra\u010da.<\/p>\n\n\n\n
Anoir, Al\u017eirija<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"