Moje ime je Kobi, v Sloveniji pa sem kot prosilec za azil \u017ee dve leti. Zbe\u017eal sem iz angle\u0161ko govore\u010dega dela Kameruna, kjer \u017ee osem let divja dr\u017eavljanska vojna. Tukaj veste o tej vojni zelo malo, saj se nikoli ne pojavi na poro\u010dilih. A na\u0161e vasi gorijo in na\u0161i ljudje umirajo dan za dnem. <\/p>\n\n\n\n
Medtem, ko \u0161e vedno \u010dakam na odgovor, ali bom dobil azil, pa je Slovenija na nek na\u010din \u017ee postala moj novi dom. Na papirju \u0161e ne, a toliko bolj v praksi. <\/p>\n\n\n\n
Zaposlen sem v trgovini Tu\u0161. Sem zadovoljen s svojim delom in se dobro razumem s sodelavci. Pred enim mesecem se mi je zgodila nenavadna stvar. Bil sem na televiziji, kjer sem govoril o svoji situaciji. V naslednjih dneh me je veliko kupcev v trgovini prepoznalo. \u201cA nisi bil ti na poro\u010dilih v nedeljo?\u201d, so me spra\u0161evali. Bilo mi je tako nerodno, da sem potem cel teden nosil kapo, da bi izgledal malo druga\u010de. Kljub temu je bila to lepa izku\u0161nja, saj so mi za\u017eeleli sre\u010do. <\/p>\n\n\n\n
Mislim, da ne bom samo jaz vesel, ampak tudi veliko drugih ljudi, ki jih poznam, \u010de bom lahko ostal v Sloveniji. Po poplavah sem hodil pomagat v vas Sneberje. Pred kratkim sem govoril pred \u0161tudenti na Pravni fakulteti. <\/p>\n\n\n\n
Adamou Eugen Kobi<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"