Smo neformalna delovna skupina, ki zadnje dve leti od blizu spremlja zgodbe ve\u010djega \u0161tevila migrantov, ki so pri\u0161li v dr\u017eavo v obdobju balkanskega humanitarnega koridorja. Na\u0161e delo obsega predvsem podro\u010dja, ki so institucionalno slabo naslovljena in v zvezi s katerimi nastajajo v praksi \u0161tevilni zapleti. Tako pokrivamo primere oseb z zavrnjenimi pro\u0161njami za mednarodno za\u0161\u010dito, oseb v dublinskih postopkih in oseb v postopkih deportacije. Spremljamo tudi zaplete med dolgotrajnimi postopki oseb s statusom begunca, te\u017eave pri urejanju stanovanj, zaposlitev in nasploh pri vklju\u010devanju v dru\u017ebo.<\/p>\n
\u0160e ne dolgo nazaj se je ob pove\u010danih migracijah v Sloveniji veliko govorilo o usodah beguncev in dramati\u010dnih spremembah, ki naj bi jih ti prina\u0161ali v dr\u017eavo. Dve leti po zaprtju humanitarnega koridorja se govori le \u0161e o usodi enega samega begunca. V zvezi z Ahmadom \u0160amijem se polemizira, kot da bi \u0161lo najmanj za deset tiso\u010d ljudi. Ni treba poudarjati, da so migracije \u0161e vedno vro\u010da politi\u010dna tema, v kateri se priseljevanje \u0161ir\u0161i javnosti prikazuje kot konflikt med doma\u010dini in zdomci, zelo malokrat pa sli\u0161imo, kak\u0161na politika se dejansko izvaja in kako ta vpliva tako na ene kot na druge. Na tem mestu bomo povzeli ugotovitve, ki temeljijo na dvoletnem aktivnem spremljanju situacije in posku\u0161ali \u0161ir\u0161i javnosti pribli\u017eati delovanje slovenske migracijske politike v praksi, analizirali bomo njene posledice na \u017eivljenja ljudi in na \u0161ir\u0161o dru\u017ebo. Obravnavali bomo manjkrat izpostavljene problemati\u010dne in tudi ilegalne prakse Ministrstva za notranje zadeve, ter posku\u0161ali odgovoriti na vpra\u0161anja, kam in kako izgine ve\u010d kot 1000 ljudi na leto. Za la\u017eje razumevanje prakti\u010dnih vidikov migracij, o katerih se ve\u010dinoma govori v abstraktnih \u0161tevilkah, bomo na konkretnih primerih obnovili procese od samega pre\u010dkanja meje, do poskusov pridobitve statusa, integracije, \u017eivljenj brez statusa in odhodov v druge dr\u017eave.<\/p>\n
V zadnjih dveh letih so migracije postala ena izmed najbolj politi\u010dno vro\u010dih tem, tako v na\u0161em prostoru kot \u0161ir\u0161e. Temu so botrovale mno\u017ei\u010dne migracije skozi regijo v \u010dasu humanitarnega balkanskega koridorja od 17. 10. 2015 do 25. 1. 2016, ko je v Slovenijo vstopilo 422.724 oseb[1], s \u010dimer sta se ponovno obudila tako medijsko zanimanje kot domi\u0161ljija \u0161ir\u0161e javnosti. Pri tem pa je nastala zelo popa\u010dena predstava besede \u201cmigrant\u201d, ki je postala tako reko\u010d sinonim za nezakonito pre\u010dkanje meje. Izkazalo se je, da se o vzrokih in posledicah migracij govori zelo pav\u0161alno, predvsem pa je prebivalcem Slovenije slabo poznana njihova funkcija pri delovanju dr\u017eave. Na tem mestu je treba dati nekaj pojasnil.<\/p>\n
Dr\u017eava formalnopravno lo\u010duje dve obliki migracij: regularne in iregularne. Velika ve\u010dina migrantov v Slovenijo vstopa po regularni poti \u2013 z delovno, \u0161tudentsko ali turisti\u010dno vizo, preko procesov zdru\u017eitve z dru\u017eino in drugih formalnih poti, ter si na ta na\u010din tudi uredi dovoljenje za prebivanje. Nedr\u017eavljanov, ki so imeli v Sloveniji veljavna dovoljenja za prebivanje, je bilo 31.12.2017 po statistikah MNZ 150.787[2]. To \u0161tevilo se pove\u010duje tudi s potrebo po tujih delavcih iz t.i. tretjih dr\u017eav, katerim Slovenija podeli \u010dez 35.000 delovnih dovoljenj letno. Gre za migracije, ki so za gospodarstvo mo\u010dno za\u017eelene in spodbujene s strani dr\u017eave.<\/p>\n
Iregularne migracije v primerjavi ve\u010dino \u010dasa predstavljajo zanemarljivo majhen dele\u017e vseh vstopov v dr\u017eavo. Do njih prihaja predvsem zaradi potreb populacij, ki nimajo mo\u017enosti regularnega vstopa v Schengensko obmo\u010dje \u2013 v po\u0161tev pridejo za dr\u017eavljane dr\u017eav, do katerih se vodi restriktivno vizumsko politiko ter za apatride. V to kategorijo spada tudi ve\u010dina prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito, ki zaradi nedostopnosti veleposlani\u0161tev, nestabilnih razmer in birokratskih ovir skoraj ne morejo vstopiti v dr\u017eave EU druga\u010de kot po iregularni poti. Pri tem gre poudariti, da se tak\u0161en vstop formalno ne smatra za ilegalen, saj po mednarodnih konvencijah pro\u0161nja za mednarodno za\u0161\u010dito velja za legalen, \u010de ne regularen na\u010din vstopa v dr\u017eavo. Iregularne in nenadzorovane migracije so za dr\u017eavo sicer neza\u017eelen pojav. Predvsem zaradi prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito iz Bli\u017enjega Vzhoda in Severne Afrike je v zadnjih letih pri\u0161lo do pove\u010danja mejnega nadzora in policijske represije. To pa paradoksalno pomeni, da nujno prihaja do ob\u010dasnih migracijskih bumov, ko se zaradi izjemnih razmer po logiki \u201czdaj ali nikoli\u201d za pot odlo\u010di ve\u010dje \u0161tevilo ljudi. Tak\u0161en je bil tudi izvor balkanskega koridorja, ko je v kratkem obdobju Slovenijo pre\u010dkalo preko 400.000 ljudi.<\/p>\n
Posledica tak\u0161nih situacij so lahko negativne za vse strani \u2013 na eni strani se pove\u010dajo pooblastila za represijo proti dr\u017eavljanom, migranti pa naletijo na slab\u0161e mo\u017enosti, da svoj iregularni vstop spremenijo v legalno bivanje. Oblasti se ujamejo v zanko, ko iz strahu, da bi zaradi preve\u010d liberalne azilne politike v dr\u017eavo \u017eelelo vstopiti \u0161e ve\u010d ljudi, zaostrijo azilne pogoje, s tem pa velik del novih prebivalcev pahnejo v ilegalno stanje in na razli\u010dne na\u010dine prepre\u010dujejo, da bi se njihova situacija lahko uredila. Ne glede na to, pa se s formalnim zaprtjem humanitarnega koridorja migracije v Evropske dr\u017eave niso ustavile, pa\u010d pa prosilci za mednarodno za\u0161\u010dito zdaj potujejo v veliko te\u017ejih, nevarnej\u0161ih pogojih ali pa obti\u010dijo v razli\u010dnih to\u010dkah od Tur\u010dije naprej. Na ta na\u010din se torej neurejene migracije nadaljujejo, a so posledice prikrite oziroma so oddaljene od meja EU, z njimi pa se ukvarjajo predvsem neformalne mre\u017ee in represivni organi.<\/p>\n
Na eni strani imamo tako v Sloveniji demografsko sliko in gospodarstvo, ki zahtevata bistveno ve\u010djo stopnjo \u201cregularnega\u201d priseljevanja, na drugi strani pa pove\u010devanje mejnega nadzora, deportacije, obsesivno poro\u010danje o stro\u0161kih, povezanih z migranti in vse bolj opazno izseljevanje tako tujcev kot dr\u017eavljanov Slovenije. Sledimo lahko te\u017enji po urejanju tako migracij kot trga dela in hkrati ustvarjanju populacije, ki je prisiljena \u017eiveti popolnoma izven okvirov formalne ekonomije.<\/p>\n
Po poro\u010dilih Ministrstva za notranje zadeve je ustaljeno prepri\u010danje, da je \u0161tevilo pro\u0161enj za mednarodno za\u0161\u010dito v Sloveniji izjemno visoko, hkrati pa naj bi bil tudi visok odstotek pro\u0161enj re\u0161en pozitivno. Tako je na za\u010detku leta 2018 povzel premier Miro Cerar: \u201cV letu 2016 je bilo od vlo\u017eenih 1.308 pro\u0161enj zavrnjenih 96 pro\u0161enj, odobrenih pa 170. Do konca oktobra leta 2017 pa je bilo od vlo\u017eenih 1.188 zavrnjenih 79 pro\u0161enj, v 137 postopkih pa je bil prosilcem priznan status mednarodne za\u0161\u010dite. V vseh drugih primerih so bili postopki ustavljeni zaradi zapustitev azilnih domov ali pa so bile pro\u0161nje zavr\u017eene \u0161e pred vsebinsko obravnavo.\u201d Klju\u010den je seveda podatek, da je v dr\u017eavi za azil zaprosilo bistveno manj ljudi kot v drugih \u010dlanicah EU, hkrati pa med njimi kar 1000 ljudi na leto izgine iz sistema. V resnici bi zlahka mnoge izmed tistih, ki naj bi prostovoljno zapustili azilne domove \u0161teli med zavrnjene prosilce za mednarodno za\u0161\u010dito, tako kot tiste, katerih pro\u0161nje sploh niso bile obravnavane. O tem, kako ministrstvo odpravi prosilce, ne da bi dejansko izdali negativne odlo\u010dbe, bomo govorili v nadaljevanju.<\/p>\n
Pri iskanju razlogov za majhno \u0161tevilo pro\u0161enj za mednarodno za\u0161\u010dito je treba najprej upo\u0161tevati, da je Slovenija za mnoge tranzitna, ne ciljna dr\u017eava. Tako se ve\u010dina ljudi posku\u0161a izogniti vlaganju pro\u0161nje za azil v Sloveniji, saj to ni dr\u017eava, v kateri bi \u017eeleli formalizirati svoje bivanje. K temu prispevajo \u0161tevilni dejavniki.<\/p>\n
To \u0161e posebej velja za dr\u017eavljane Afganistana ter dr\u017eavljane severno- in zahodnoafri\u0161kih dr\u017eav. Dr\u017eavljani teh dr\u017eav so ob sre\u010danju z drugimi prosilci v azilnih domovih hitro seznanjeni s svojimi mo\u017enostmi. Na ta na\u010din vztrajanja v postopkih in prito\u017ebe na sodi\u0161\u010da postanejo za mnoge nesmisel, najve\u010d jih odide \u017ee po prvi negativni odlo\u010ditvi. Dr\u017eavljani Afganistana sestavljajo velik del vseh prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito (leta 2016 jih je bilo najve\u010d med vsemi, 419 oziroma 32 %), a je med polnoletnimi prosilci od balkanskega koridorja le ena oseba dobila status osebe z mednarodno za\u0161\u010dito. Najdlje je v postopku vztrajal posameznik, ki je bil kljub tehtni argumentaciji in trem prito\u017ebam zavrnjen, nakar je zaprosil policijo za dovoljenje za za\u010dasno zadr\u017eevanje in nato \u010dakal \u0161e eno leto do dokon\u010dne zavrnitve, preden je pobegnil. Tak\u0161ne zgodbe so jasen signal vsem ostalim, da tukaj ni prihodnosti. Pomembno je vedeti, da vse svoje pravne mo\u017enosti izkoristi le pe\u0161\u010dica prosilcev, ki seveda v letih \u010dakanja nimajo nikakr\u0161nega zagotovila za uspeh.<\/p>\n
Dolgotrajnost postopkov: Povsem razumljivo je, da prosilci ne izkoristijo vseh pravnih mo\u017enosti. \u010cakanje na odlo\u010ditev je za ve\u010dino izjemno psiholo\u0161ko iz\u010drpavajo\u010de obdobje, samo zavedanje, da bodo postopki trajali \u0161e dolgo \u010dasa pa mo\u010dno prispeva k odlo\u010ditvam o odhodu. \u010ceprav je zakonsko predvideni rok za odlo\u010devalce 6 mesecev, \u0161tevilo pro\u0161enj pa trikrat ni\u017eje od evropskega povpre\u010dja, se le redkokatera odlo\u010ditev zgodi v predvidenem roku (izjema so prosilci za mednarodno za\u0161\u010dito, ki so pri\u0161li po relokacijskem programu). Leta 2017 je Pravno informacijski center ugotovil, da: \u201cje Ministrstvo za notranje zadeve v celotnem letu izdalo 175 vsebinskih odloc\u030citev s podroc\u030cja mednarodne zas\u030cc\u030cite. C\u030ce upos\u030ctevamo, da je bilo v tem c\u030casu za vodenje navedenih postopkov zaposlenih pribliz\u030cno 9 javnih usluz\u030cbencev (pris\u030clo je do nekaj prihodov in odhodov), sledi, da je en odloc\u030cevalec na mesec v povprec\u030cju izdal pribliz\u030cno eno odloc\u030cbo in pol. V letu 2015 pa je bilo izdanih 92 vsebinskih odloc\u030citev, kar ob takrat pribliz\u030cno 8 zaposlenih odloc\u030cevalcih povprec\u030cno znas\u030ca pribliz\u030cno eno odloc\u030cbo na mesec na enega odloc\u030cevalca.\u201d[3] Pri tem je treba omeniti \u0161e, da nekateri prosilci \u010dakajo na drugi intervju tudi po leto in pol, obstajajo celo primeri, ko so odlo\u010devalci za dalj\u0161e obdobje popolnoma prekinili komunikacijo tako s prosilci kot tudi z njihovimi pravnimi zastopniki. Tak\u0161ni zaostanki (ki so poglavitni razlog za pove\u010devanje stro\u0161kov) ka\u017eejo na velike organizacijske in kadrovske te\u017eave znotraj oddelka.<\/p>\n<\/li>\n
Slab\u0161i pogoji med samim bivanjem v \u010dasu postopka: Pomemben dejavnik pri odlo\u010ditvah prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito je dejstvo, da kar 9 mesecev ne morejo dobiti delovnega dovoljenja, mese\u010dna \u017eepnina pa zna\u0161a 18 eur. Tako so bivanjsko v tem \u010dasu povsem vezani na strukturo azilnega doma, ki deluje negativno na psiholo\u0161ko stanje prosilcev. Za razliko od dr\u017eav, kjer je v \u010dasu \u010dakanja na odlo\u010ditev mo\u017ena zasebna nastanitev in delo, so prosilci nastanjeni v azilnih domovih v mnogo ve\u010dji meri nadzorovani in potisnjeni v pasivno vlogo prejemnikov pomo\u010di. Posledi\u010dno hitreje podle\u017eejo depresiji in se te\u017eje vklju\u010dujejo v dru\u017ebo. Predvsem na mlade, ki so pri\u0161li z ambicioznimi na\u010drti, ve\u010dmese\u010dno brezdelje v azilnem domu pu\u0161\u010da trajne psiholo\u0161ke posledice in jih tudi izpostavlja ve\u010dji dovzetnosti za uporabo drog. \u010ceprav je v primerjavi s prej\u0161njimi leti pri\u0161lo do dolo\u010denih izbolj\u0161av (mo\u017enost \u0161olanja v \u010dasu postopka, ve\u010dje \u0161tevilo programov in aktivnosti), na Uradu za oskrbo in integracijo migrantov \u0161e vedno niso kos nekaterim najosnovnej\u0161im nalogam vzdr\u017eevanja bivanjske infrastrukture, ter nudenju socialne in zdravstvene oskrbe, zaradi \u010desar je v azilnem domu ve\u010d napetosti, jeze in nasilja, kot bi bilo potrebno.<\/p>\n<\/li>\n
Zlorabe, dezinformacije in nagovarjanje k odhodu: Tu je potrebno omeniti \u0161e posebej zaskrbljujo\u010do obravnavo dru\u017ein. Mnoge so bivanje v azilnem domu Vi\u010d izpostavile kot neprimerno za otroke in \u017eenske, ki so bili konstantno izpostavljeni najrazli\u010dnej\u0161im oblikam nasilja. V primeru dr\u017eavljanke Afganistana, ki je ve\u010dkrat prijavila zlorabe, je osebje reagiralo zgolj tako, da so jo vpra\u0161ali, \u010de je \u201cuporabila za\u0161\u010dito\u201d. Nezmo\u017enost poskrbeti za varnost je nedvomno prispevala k nekaterim odhodom. Veliko pozornosti pa bi morali nameniti dejstvu, da so prav vse dru\u017eine iz Afganistana, Pakistana in mnoge iz Irana poiskale ilegalni izhod iz dr\u017eave. Tudi tiste z majhnimi otroki, ki so hodili v \u0161olo ali z dojen\u010dki, ki so se rodili v Sloveniji, so ob negativnih odlo\u010dbah izgubile upanje. Ob zavedanju, da se te dru\u017eine nikoli ne bodo mogle vrniti v svoje dr\u017eave (in da nekateri njihovi otroci sploh niso dr\u017eavljani teh dr\u017eav), so tak\u0161ne odlo\u010ditve Ministrstva za notranje zadeve izjemno nepremi\u0161ljene, saj ni jasno, kaj naj bi se z njimi v naslednji fazi zgodilo. V tem negotovem polo\u017eaju so bile dru\u017eine tudi bolj izpostavljene dezinformacijam o tem, kako bodo v drugi dr\u017eavi zagotovo uspe\u0161ne (\u010deprav jih je bilo mnogo po odhodu razdru\u017eenih ali vrnjenih po dublinskem postopku), k odhodu pa so jih nagovarjali tako tihotapci kot socialni delavci.<\/p>\n<\/li>\n
Strah pred zaprtim Centrom za tujce: Med najbolj problemati\u010dnimi praksami je zagotovo zapiranje v Center za tujce v Postojni. Gre za zapor, v katerem lahko zadr\u017eijo osebo do pol leta. Prosilca za mednarodno za\u0161\u010dito se po zavrnitvi pro\u0161nje in dokon\u010dnem iz\u010drpanju pravnih mo\u017enosti izro\u010di policiji, ki naj bi poskrbela za njegovo odstranitev iz dr\u017eave. Po zakonu se mora tujcu dolo\u010diti rok za prostovoljno zapustitev dr\u017eave \u2013 \u010das v katerem si lahko uredi dokumente in pot domov (pri tem ponavadi sodeluje organizacija IOM), ali pa vlo\u017ei pro\u0161njo za za\u010dasno zadr\u017eevanje. \u017dal pa se je uveljavila praksa, da tujcu izdajo odlo\u010dbo o odvzemu prostosti in ga zaprejo v Center za tujce. Gre za izreden ukrep, namenjen osebam, ki predstavljajo resno nevarnost za javni red in mir ali so izkazali izrazito begosumnost, kar seveda za ve\u010dino prosilcev, ki so \u010dakali do konca postopkov, ne velja. Klju\u010den poudarek je, da zapiranje v Center za tujce nikakor ne slu\u017ei deportaciji oseb v njihovo dr\u017eavo (to pri veliki ve\u010dini prosilcev za azil iz Bli\u017enjega Vzhoda zaradi nedokumentiranosti in nesodelovanja veleposlani\u0161tev sploh ni mo\u017eno), opravlja pa funkcijo mo\u010dnega psiholo\u0161kega pritiska. Mnogi prosilci za azil se namre\u010d v strahu, da jih bodo po morebitni zavrnitvi za pol leta strpali v zapor, odlo\u010dijo sami zapustiti dr\u017eavo.<\/p>\n<\/li>\n
Slab\u0161e mo\u017enosti tudi ob morebitni pozitivni odlo\u010ditvi: Ljudje odhajajo tudi po tem, ko dobijo status osebe z mednarodno za\u0161\u010dito – predvsem zaradi te\u017eav z iskanjem stanovanj (problemi, ki so dobro znani tudi najemnikom s slovenskim dr\u017eavljanstvom, so za tujce \u0161e toliko ve\u010dji), zaradi rev\u0161\u010dine v mesecih pred prvo denarno pomo\u010djo, nizkih pla\u010d (in izgube socialnih nadomestil v kolikor za\u010dnejo delati) in problemi z zdru\u017eitvijo z dru\u017einami (rigorozni in dolgotrajni birokratski postopki). Zavedanje, da so le nekaj kilometrov severno bolj\u0161i delovni pogoji ima na begunce tako isti u\u010dinek, kot na doma\u010de prebivalstvo, le da jih v njihovem primeru na Slovenijo ne ve\u017eejo niti dru\u017einske ali socialne vezi.<\/p>\n<\/li>\n
Ni diaspore: Posledi\u010dno se po nobenem \u201cvalu\u201d migracij pri nas \u0161e ni oblikovala dovolj trdna diaspora dr\u017eavljanov dr\u017eav Bli\u017enjega vzhoda, da bi novim priseljencem vzbudila kakr\u0161nekoli upe o prihodnosti v dr\u017eavi. Zato tudi ni socialnega zaledja, preko katerega bi se lahko tujec vklju\u010deval in se informiral, niti ni poslovnih mre\u017e, ki bi mu omogo\u010dila hitrej\u0161o vklju\u010ditev na trg dela. Tujci, ki \u017ee dlje \u010dasa \u017eivijo v dr\u017eavi, govorijo jezik in poznajo sistem, so klju\u010dna vez za vklju\u010devanje ostalih. Imajo dolo\u010dene resurse in izpolnjujejo vlogo, ki jo socialni delavci zelo te\u017eko nadomestijo. Slovenija tako v veliki meri ostaja neznanka za vse, razen za ljudi s podro\u010dja Balkana. Tudi Eritrejci, Sirijci in Ira\u010dani, ki so nedavno prispeli preko programa premestitev in hitro dobili status osebe z mednarodno za\u0161\u010dito, se po nekaj mesecih ve\u010dinoma odlo\u010dajo za odhod v dr\u017eave, kjer \u017ee obstajajo diaspore, saj v tem \u010dasu ne najdejo oprijemljivih struktur, v katere bi se zares lahko vklju\u010dili. Tako tudi po najbolj mno\u017ei\u010dnih migracijah v zadnjem desetletju za potrebe vklju\u010devanja tujcev \u0161e vedno ni nastalo ni\u010d drugega kot pe\u0161\u010dica buti\u010dnih manj\u0161inskih nevladnikov in miniaturne neformalne ekonomske mre\u017ee, pogosto povezane s \u010drnim trgom.<\/p>\n<\/li>\n<\/ol>\n
Kot smo videli, se kljub nepopularnosti Slovenije majhno \u0161tevilo ljudi vseeno odlo\u010di tu zaprositi za azil. Nekateri so odlo\u010ditev sprejeli zavestno \u2013 mnogi politi\u010dni begunci si izberejo Slovenijo prav zaradi odsotnosti diaspore, v kateri bi jih potencialno ogro\u017eali prista\u0161i oblasti (tak\u0161en primer so v zadnjih dveh letih predvsem tur\u0161ki dr\u017eavljani). Drugi so se odlo\u010dili ostati zaradi mirnega in urejenega okolja ali pa imajo tu osebne vezi. A v veliki ve\u010dini primerov so pro\u0161nje za mednarodno za\u0161\u010dito v Sloveniji nujno zlo, v katerega so prosilci prisiljeni. Razlogi so slede\u010di:<\/p>\n
Ilegalni pushbacki: tako v \u010dasu humanitarnega koridorja kot danes velja praksa na mejah, da se migrantom ob poskusih pre\u010dkanja ne dovoli zaprositi za azil, pa\u010d pa se jih izro\u010di oblastem dr\u017eave, iz katere so pri\u0161li. Tako so nekatere skupine naklju\u010dno obti\u010dale v Sloveniji. Leta 2016 je skupina avstrijskih odvetnikov v imenu skupine sirskih beguncev dosegla sodbo evropskega sodi\u0161\u010da, da se zavrnjenim prosilcem omogo\u010di vrnitev v Avstrijo, toda praksa zavra\u010danja se \u0161e vedno povsod po Evropi nadaljuje.<\/p>\n<\/li>\n
Zapiranje v Centru za tujce v Postojni: Ob predaji slovenskim oblastem ali v primeru, da so prejeti med tranzitom skozi dr\u017eavo, migrante zaprejo v Center za tujce. V kolikor ne zaprosijo za azil ostanejo na zaprtem oddelku za nedolo\u010den \u010das ali dokler jih ne uspejo izro\u010diti prej\u0161nji dr\u017eavi, v kateri so morebiti pustili prstne odtise. Tako pro\u0161nja za mednarodno za\u0161\u010dito mnogim slu\u017ei le kot na\u010din, da lahko pridejo iz zapora in nadaljujejo pot.<\/p>\n<\/li>\n
Dublinski postopki: Mnoge so vrnile druge dr\u017eave, ker so na\u0161le prstne odtise v Sloveniji \u2013 Eurodac sistem jim je torej dolo\u010dil dr\u017eavo bivanja ne glede na njihove \u017eelje\/potrebe\/vezi v drugih okoljih. V kolikor imajo vezi drugje, se ponavadi \u017ee v kratkem \u010dasu odlo\u010dijo zapustiti dr\u017eavo.<\/p>\n<\/li>\n
Relokacijski program: Evropski kvotni sistem premestitev ponuja nekaterim osebam mo\u017enost za odhod iz kampov v Italiji in Gr\u010diji, kjer so razmere zelo slabe. Slovenija je sprejela 253 oseb iz obljubljene kvote 567[4], ki bi jih prvotno morala sprejeti do avgusta 2017. Mnoge izmed njih so po\u010dakale na status in se nato v roku leta dni prav tako odlo\u010dile za odhod.<\/p>\n<\/li>\n
Potreba po preno\u010di\u0161\u010du: med redkej\u0161imi, a kljub temu relevantnimi razlogi za pro\u0161njo za azil se pojavlja tudi potreba po po\u010ditku za migrante, ki so prepotovali naporno pot skozi Balkan. Ve\u010dina se sicer iz strahu pred dublinskim mehanizmom otepa tega, da bi se ob prehodu dr\u017eave sre\u010dala z oblastmi in pustila prstne odtise, nekateri pa kljub temu iz utrujenosti ali obupa zaprosijo za mednarodno za\u0161\u010dito zgolj zato, da bi se lahko stu\u0161irali in nekaj no\u010di naspali na toplem, ter zbrali informacije za pot naprej. Ve\u010dina iz te skupine jih ostane zgolj kak\u0161no no\u010d. V tej skupini je zaznati tudi manj\u0161o prisotnost oseb, ki se pre\u017eivljajo z drobnim kriminalom \u2013 nekateri \u017ee dalj\u0161e obdobje kro\u017eijo po evropskih azilnih domovih in ostajajo v dr\u017eavi samo toliko, da zaslu\u017eijo nekaj denarja.<\/p>\n<\/li>\n<\/ol>\n
Slovenija je torej tranzitna dr\u017eava in \u0161e naprej vzdr\u017euje pogoje, da bi tak\u0161na ostala. To pa ne pomeni, da so vsi odhodi prostovoljni in da v dr\u017eavi nih\u010de ne \u017eeli ostati. \u0160tevilka o tiso\u010dih, ki so sami zapustili azilne domove pred koncem postopkov, je zavajajo\u010da. O tem pri\u010da veliko \u0161tevilo ljudi, ki so vztrajali tudi ve\u010d kot 2 leti, se nau\u010dili jezik, za\u010deli delati in si ustvarili socialni krog. Trenutno v dr\u017eavi biva ve\u010d deset oseb, ki na status \u010dakajo \u017ee od balkanskega koridorja, in so si v tem \u010dasu kljub nedore\u010denemu statusu tu uredili \u017eivljenje, spletli partnerske in prijateljske vezi. Visoko \u0161tevilo odstopa od pro\u0161enj za mednarodno za\u0161\u010dito zato ni mo\u017eno zvesti zgolj na \u201cprostovoljne odhode oseb\u201d – to je poenostavljanje in delno zavajanje. Mnogi si prizadevajo ostati, med njimi pa je zelo raz\u0161irjeno prepri\u010danje, da bodo njihove mo\u017enosti za uspeh ve\u010dje, \u010de bodo kooperativni, \u010de ne bodo delali hrupa in se preve\u010d prito\u017eevali nad svojo obravnavo. \u017dal tak\u0161na prepri\u010danja nimajo nobene povezave z izidom njihovih pro\u0161enj. Nasprotno – \u010deprav je izjemno veliko govora o integraciji, lahko s precej\u0161njo gotovostjo trdimo, da bo tudi ve\u010dina prosilcev za azil, ki jih lahko smatramo za popolnoma integrirane v slovensko dru\u017ebo, v roku enega do dveh let prisiljena dr\u017eavo zapustiti . Omenili pa smo tudi najbolj ranljivo skupino \u2013 dru\u017eine in mladoletnike, ki jim je ostati v dr\u017eavi seveda najve\u010dja prioriteta, a so se zaradi navedenih razmer prav tako odlo\u010dili za odhod.<\/p>\n
Iz vsega navedenega lahko potegnemo nekatere \u0161ir\u0161e sklepe o delovanju Ministrstva za notranje zadeve kot tudi drugih institucij na podro\u010dju migracij:<\/p>\n
Medtem ko za regularne, t.i. \u201cekonomske migracije\u201d obstaja natan\u010dno dolo\u010dena in z gospodarstvom usklajena strategija, je na podro\u010dju iregularnih migracij zgolj te\u017enja po tem, da se jih \u010dim bolj omeji. Njeno delovanje je zato osredoto\u010deno predvsem na varovanje meja in vra\u010danje oseb v sosednje dr\u017eave po dublinski uredbi, ali pa na te\u017eko izvedljive deportacije v dr\u017eave izvora. Namesto strategij, kako v sistem integrirati realno obstoje\u010de iregularne migrante, ki tu \u017ee \u017eivijo in ki bodo nedvomno \u0161e prihajali, bi lahko trenutno strategijo povzeli kot: \u201cNi \u010dloveka, ni problema\u201d.<\/p>\n<\/li>\n
V tem kontekstu se oddelki Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojni za postopke mednarodne za\u0161\u010dite, ka\u017eejo kot nekak\u0161no nujno zlo \u2013 ustanove, ki morajo obstajati zaradi mednarodnih obveznosti Slovenije, ne pa zaradi dejanske obravnave in oskrbe ljudi, ki bi bila kakorkoli povezana s \u0161ir\u0161imi politi\u010dnimi premisleki. Zato tudi ni politi\u010dnega imperativa, ki bi jih silil k bolj\u0161emu delovanju. Nasprotno \u2013 ve\u010dja produktivnost bi postala problem, saj bi z bolj\u0161o obravnavo migrantov dosegli nasproten u\u010dinek od \u017eelenega: ljudje bi ostajali v dr\u017eavi, uporabljali bi svoja pravna sredstva in vplivali na razvoj sodne prakse, ter se bolje integrirali v okolje, zaradi \u010desar bi jih bilo v naslednjem trenutku te\u017eje odstraniti iz dr\u017eave. Tako Direktorat za migracije in Urad za oskrbo in integracijo migrantov izpolnjujeta svoji funkciji \u017ee s tem, da sta neu\u010dinkoviti.<\/p>\n<\/li>\n
Vlada je v dolo\u010denih detajlih zaradi izjemne medijske in institucionalne pozornosti morala popustiti pritiskom aktivistov, nevladnikov in samih prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito. K temu so jih spodbudila tudi evropska sredstva, namenjena dr\u017eavam za oskrbo beguncev. Tako je v sami oskrbi ministrstvo vpeljalo nekatere izbolj\u0161ave, omogo\u010dilo \u0161olanje, popravilo nekaj infrastrukture\u2026 Ve\u010dja je tudi vklju\u010denost nevladnega sektorja in drugih organizacij. Toda lo\u010dene od kakr\u0161nihkoli drugih strategij te poteze zgolj \u0161e bolj razodenejo kontradikcije v migracijski politiki. Kot je bilo razvidno prav v primeru Ahmada \u0160amija, je nemogo\u010de hkrati spodbujati integracijo ljudi in voditi postopke za njihovo deportacijo.<\/p>\n<\/li>\n
Ker je ministrstvo za notranje zadeve ujeto v to dvojno vlogo, ko mora restriktivno obravnavati prosilce za azil in hkrati vzdr\u017eevati dostojne bivanjske standarde, se je tudi oddelek razcepil. Novoustanovljeni Urad za oskrbo in integracijo migrantov pod vodstvom Mojce \u0160pec Poto\u010dar naj bi torej opravljal vse, kar je povezano s fizi\u010dnim bivanjem prosilcev za azil, medtem ko Direktorat za migracije pod vodstvom Nine Gregori skrbi za njihove postopke. Politika odlo\u010danja o pro\u0161njah je torej tudi formalno lo\u010dena od vsakr\u0161ne realne situacije na terenu.<\/p>\n<\/li>\n
Pomembno vlogo v samih postopkih igrajo tudi nevladne organizacije na podro\u010dju zastopstva migrantov. V Prvi vrsti je tu Pravno informacijski center (PIC), ki nudi brezpla\u010dno pravno zastopstvo prosilcem za azil – jih pripravlja na intervjuje, pi\u0161e prito\u017ebe in jih obve\u0161\u010da o postopkih. Dostop do tak\u0161ne odvetni\u0161ke pomo\u010di je vsekakor prednost v primerjavi z mnogimi drugimi dr\u017eavami, \u017eal pa je domet organizacije omejen. Ve\u010dina klju\u010dnih napak v procesu je storjena \u0161e preden lahko svetovalec intervenira, sam \u010das za priprave je nezadosten, v prito\u017ebah pa je te\u017eko popraviti narejeno \u0161kodo. Prav tako omejitev predstavlja nezadostno financiranje za vzdr\u017eevanje potrebnega \u0161tevila kvalificiranih svetovalcev za begunce, ter nizke tarife, zaradi \u010desar jih ve\u010dina ne vztraja v delovanju na podro\u010dju azila. PIC tudi ni pristojen za pokrivanje primerov, ki so bili zavrnjeni, a so ostali v dr\u017eavi in uveljavljajo druge pravice. Ker je organizacija ves \u010das v pogajalski poziciji z ministrstvom in je od njega delno finan\u010dno odvisna, te\u017eko hkrati konfrontira razli\u010dne problemati\u010dne prakse – da bi naslovili en problem, morajo biti pripravljeni nekatere druge spregledati. Na ta na\u010din se te\u017eko re\u0161i vloge, v katero jo postavlja Ministrstvo za notranje zadeve: da skrbi za pravno legitimnost njihovih postopkov, ne da bi ogro\u017eala njeno generalno politiko.<\/p>\n<\/li>\n
To je tudi poglavitni problem, s katerim se sre\u010dujejo druge nevladne in aktivisti\u010dne organizacije na podro\u010dju azila \u2013 dejansko so za svoj materialni obstoj prisiljene izvajati vladne projekte (najve\u010dkrat na podro\u010dju integracije in izobra\u017eevanja\/ozave\u0161\u010danja), s \u010dimer pristanejo v istem problemati\u010dnem polo\u017eaju, ko se morajo \u201cukvarjati z migranti\u201d, ne da bi lahko vplivali na druga\u010den izid njihovih procesov ali na politiko ministrstva. Nemalokrat to pelje do absurdnih situacij, ko so prosilci za azil z negativnimi odlo\u010dbami vklju\u010deni v programe za promoviranje multikulturnosti. Omejeni so tudi z drugimi strukturnimi problemi, na katere ne morejo vplivati \u2013 predvsem v primeru oseb s priznanim statusom mednarodne za\u0161\u010dite so to neurejeno stanje na nepremi\u010dninskem trgu, nejasna zakonodaja v zvezi s socialnimi prejemki, izkori\u0161\u010danje delodajalcev\u2026 Tu postane jasno, da je te\u017eko izvajati integracijo specifi\u010dne skupine ljudi, ne da bi bilo njihovo vklju\u010devanje povezano s \u0161ir\u0161imi in medresorsko usklajenimi politi\u010dnimi strategijami dr\u017eave. Zastopni\u0161tvo lahko deluje samo pod pogojem, da je vpeto v obse\u017enej\u0161e politi\u010dne projekte.<\/p>\n<\/li>\n<\/ol>\n
Finan\u010dne spodbude, medijska in aktivisti\u010dno\/humanitarna pozornost so torej pripeljale do pove\u010danja koli\u010dine programov, namenjenih migrantom, niso pa odpravile temeljnih problemov v njihovi obravnavi. Posledi\u010dno so nastale obse\u017ene varnostne, birokratske in humanitarne strukture, ki se v veliki meri ukvarjajo z lastno reprodukcijo. Od najmno\u017ei\u010dnej\u0161ih migracij ljudi v sodobni zgodovini je v Sloveniji po dveh letih ostalo le nekaj deset beguncev, za njihovo obravnavo in izvajanje razli\u010dnih projektov pa je na razli\u010dnih oddelkih zaposlenih ve\u010d kot 200 oseb.<\/p>\n
Ko govorimo o tiso\u010dih osebah, ki so \u201czapustile postopke\u201d in stotinah, ki so bili v njih neuspe\u0161ni, je klju\u010den poudarek, da ti ljudje po kon\u010danih postopkih ne izginejo. Gre za populacijo, ki je postavljena na rob dru\u017ebe in katere obstoj je neposreden proizvod dr\u017eavnih politik. Na tem mestu bi si pobli\u017eje ogledali, kako poteka njihova obravnava po dokon\u010dni zavrnitvi v postopkih za mednarodno za\u0161\u010dito.<\/p>\n
Osebe, ki so iz\u010drpale svoje mo\u017enosti za priznanje mednarodne za\u0161\u010dite, se po zavrnitvi predajo policiji in preidejo v postopek deportacije. Kot \u017ee re\u010deno, se mnogi pred tem odlo\u010dijo za pobeg v drugo dr\u017eavo ali pa za nedokumentirano bivanje v Sloveniji, zunaj azilnega doma. Tak\u0161ni odhodi pogosto rezultirajo v ponovitvi podobnega postopka v drugi dr\u017eavi, najve\u010dkrat pa z vrnitvijo v Slovenijo po dublinski uredbi. Le majhen del jih s pro\u0161njo za mednarodno za\u0161\u010dito v drugi dr\u017eavi uspe. Tako je trenutno v Evropi neznano \u0161tevilo oseb, ki so \u017ee leta v postopkih predaje med eno in drugo odgovorno \u010dlanico, ne da bi se v tem \u010dasu pribli\u017eale urejenemu statusu.<\/p>\n
Tisti, ki so se tudi po zavrnitvi postopka odlo\u010dili ostati v Sloveniji, so iz statusa prosilca za mednarodno za\u0161\u010dito pre\u0161li v status tujca in za\u010deli s postopkom deportacije. Tu nastopijo nove kontradikcije. Ker se je za ve\u010dino teh oseb v resnici izjemno te\u017eko (predvsem pa nevarno) vrniti v dr\u017eavo izvora, z veleposlani\u0161tvi ve\u010dine dr\u017eav pa Slovenija nima dogovorov o izvajanju neprostovoljnih vra\u010danj, ima policija na voljo zelo omejene mo\u017enosti za vra\u010danje ljudi brez njihovega sodelovanja. Z izjemo nekaterih afri\u0161kih dr\u017eav in Balkana, so neprostovoljna vra\u010danja te\u017eko izvedljiva in tudi druge dr\u017eave so morale zaradi poslab\u0161anja razmer v Afganistanu in kr\u0161itev pravic deportiranim osebam omejiti nehumano prakso mno\u017ei\u010dnih izgonov.<\/p>\n
Tako za policijo ostane nere\u0161ljiva uganka, kaj storiti z zavrnjenimi osebami, ki jih mora spraviti skozi neizvedljive postopke. Tudi za njih je najugodnej\u0161i razplet \u201cni \u010dloveka, ni problema\u201d – da se torej same odlo\u010dijo za pobeg v drugo evropsko dr\u017eavo. Kadar se to ne zgodi in ima tujec iz prej navedenih razlogov resne namene posku\u0161ati legalizirati svoje bivanje v Sloveniji, pridejo v po\u0161tev podobni mehanizmi psiholo\u0161kega iz\u010drpavanja.<\/p>\n
Prvi korak je storjen \u017ee v postopku predaje policiji. Ta bi morala tujcu, ki ni begosumen ali ne predstavlja nevarnosti javnemu redu in miru, po zakonu dolo\u010diti rok za prostovoljno zapustitev dr\u017eave, a tega v praksi ne po\u010dne. Tudi kadar so tujci sami zaprosili za tak\u0161en ukrep in celo izkazali, da imajo naslove na katerih lahko bivajo ali garante, ki v tem \u010dasu jam\u010dijo za njihovo oskrbo, so jih zaprli v Center za tujce v Postojni in jim izdali odlo\u010dbe o odvzemu prostosti. Na ta na\u010din so tujci brez zakonske podlage zaprti tudi po pol leta \u2013 \u010das v katerem naj bi policija uredila njihovo deportacijo. Ker pa to brez privolitve tujca ni mogo\u010de, je jasno, da policija z zapiranjem zgolj posku\u0161a ustvariti \u201cprivolitev\u201d, torej prisiliti tujca, da se vda in podpi\u0161e prostovoljno deportacijo.<\/p>\n
V tem \u010dasu so tujci omejeni na gibanje v stavbi, z eno uro izhoda na dvori\u0161\u010de za telovadbo in eno uro interneta na dan. Obiski so mo\u017eni, vendar lahko trajajo le 20 minut. Poleg tujcev, ki so jim zavrnili pro\u0161nje za azil, so v Centru za tujce zaprti tudi tisti v dublinskih postopkih predaje drugim dr\u017eavam EU, za zapiranje katerih prav tako ni pravne podlage, in pa tujci, ki so jim pretekla dovoljenja za bivanje ali so jih prijeli na ozemlju RS brez veljavnih dokumentov. Ker nimajo nobenih informacij v zvezi s svojimi postopki in niti ne vedo, zakaj so zaprti, bivanje v Centru za tujce predstavlja izjemen psiholo\u0161ki napor. Dodati je treba, da so bili zaprti tudi mladoletniki in dru\u017eine. V \u010dasu spremljanja zaprtih tujcev smo bili informirani o \u0161tevilnih poskusih samomorov, ve\u010dkrat pa so se tujci iz protesta samopo\u0161kodovali ali gladovno stavkali.<\/p>\n
V nekaterih primerih, ko so za tujce intervenirali prijatelji in garantirali za njihovo oskrbo, je Center za tujce odobril t.i. milej\u0161i ukrep, po katerem tujec v \u010dasu postopka lahko biva zunaj, a se mora mese\u010dno javljati na policiji. Na splo\u0161no pa zaprte osebe zelo te\u017eko dostopajo do pravne pomo\u010di, v zaporu jim namre\u010d vzamejo telefone in omejijo komunikacijo z zunanjim svetom, rok za prito\u017ebo pa je zgolj 3 dni. V ve\u010dini primerov,, ko so bile pravo\u010dasno vlo\u017eene prito\u017ebe na odvzem prostosti, jim je upravno sodi\u0161\u010de vedno ugodilo, a se praksa zapiranja \u0161e vedno nadaljuje, saj je bilo temu namenjeno premalo medijske in institucionalne pozornosti, sodna praksa pa se \u0161e ni ustalila.<\/p>\n
Da se odvzem prostosti izrablja kot sredstvo pritiska dokazuje tudi nedavni primer, ko je nigerijski dr\u017eavljan pridobil dokument z namenom, da sklene zakonsko zvezo s partnerico, policijska in\u0161pektorica pa mu je \u0161e pred poroko odvzela prostost in izjavila, da \u201cne bo odobrila izhoda, dokler ne dostavi potnega lista\u201d. Nesmisel te prakse se poka\u017ee tudi v primerih, ko so tujci dejansko zdr\u017eali celotno obdobje v zaporu \u2013 po \u0161estih mesecih jih namre\u010d policija izpusti na prostost z isto odlo\u010dbo za prostovoljno vra\u010danje, kot bi jim ga morala sicer izdati \u017ee ob prvem sre\u010danju.<\/p>\n
Sredstvo, s katerim si oseba v postopku deportacije lahko uredi status v Sloveniji in ki ga omogo\u010da Zakon o tujcih, je pro\u0161nja za za\u010dasno zadr\u017eevanje. V kolikor lahko oseba policiji doka\u017ee, da ne more pridobiti osebnega dokumenta in da bi vra\u010danje v dr\u017eavo izvora pomenilo nevarnost za njeno \u017eivljenje, ji lahko policija za 6 mesecev odobri dovoljenje za zadr\u017eevanje, ki ga lahko tudi podalj\u0161uje. V tem \u010dasu nima delovnega dovoljenja. \u0160ele po dveh letih legalnega bivanja v dr\u017eavi lahko zaprosi za enotno dovoljenje za bivanje in delo.<\/p>\n
Glede na opisano situacijo, bi bil za policijo tak\u0161en ukrep smiseln, saj tujcu vsaj delno omogo\u010di regularizacijo bivanja na teritoriju Slovenije in ponuja potencialno mo\u017enost, da na dalj\u0161i rok pridobi dovoljenje za bivanje in delo. Ukrep za\u010dasnega zadr\u017eevanja je namenjen prav tistim osebam, ki jih ni mo\u017eno vrniti v dr\u017eavo izvora. V zadnjih dveh letih je bil tak\u0161en ukrep izdan le izjemoma, praksa pa se je mo\u010dno zaostrila. Te osebe sicer imajo mo\u017enost prito\u017ebe na Ministrstvo za notranje zadeve in nato na sodi\u0161\u010de, a so med postopki, ki trajajo tudi po leto dni in ve\u010d, prepu\u0161\u010dene same sebi \u2013 niso ve\u010d upravi\u010dene do pravic prosilcev za mednarodno za\u0161\u010dito, niti ne morejo zaprositi za socialno pomo\u010d ali delati. Tako se proces psiholo\u0161kega iz\u010drpavanja nadaljuje in \u0161e stopnjuje z materialnim pomanjkanjem. V kolikor nimajo mo\u010dnega socialnega zaledja, ki bi jim pomagal pre\u017eiveti v \u010dasu postopka, je skoraj nemogo\u010de, da bi tujci zdr\u017eali do kon\u010dnega izida njihovih pro\u0161enj.<\/p>\n
Tako lahko opi\u0161emo procese, skozi katere dr\u017eava zavestno ustvarja brezpravno populacijo, s terminom \u201cizbris\u201d. \u010ceprav je nekaj razlik med izbrisom prebivalcev, ki se je zgodil po osamosvojitvi in izbrisom, ki se dogaja beguncem\/migrantom v tem trenutku, je osnovni princip zelo podoben: delu prebivalstva, ki ima v dr\u017eavi sicer osebne vezi in v njej biva \u017ee dlje \u010dasa, se zaradi birokratskega formalizma (v tem primeru zaradi iregularnega prihoda v dr\u017eavo), trajno onemogo\u010di urediti bivanje. Dejstvo, da so ti prebivalci prisiljeni iskati mo\u017enosti v drugih dr\u017eavah nikakor ne odvzame odgovornosti slovenskih oblasti, ki so prve sprejele odlo\u010ditev, in prelagale odgovornost iz enega urada na drugega, na koncu pa obravnavo teh oseb predala tihotapskim mre\u017eam in ulici. Osebne in sistemske posledice te politike strnimo v naslednjih to\u010dkah:<\/p>\n
pove\u010danje \u0161tevila nedokumentiranih oseb: ve\u010dje \u0161tevilo ljudi, ki nimajo pravic in\/ali dostopa do trga dela, zdravstva, \u0161olstva itn.<\/p>\n<\/li>\n
izjemna socialna ranljivost: posledi\u010dno \u0161tevilni pristanejo na cesti, izpostavljeni so izkori\u0161\u010danju in kriminaliteti. Nekateri pristanejo v izredno izkori\u0161\u010devalskih delovnih razmerjih, spet drugi pa pristanejo v neformalni ekonomiji preprodajalstva, tihotapstva in prostitucije, ki v teh okoli\u0161\u010dinah edina nudi \u201cdelovna mesta\u201d.<\/p>\n<\/li>\n
trajna marginalizacija: po ve\u010dletnem bivanju zunaj formalnih struktur se vsaka mo\u017enost za vzpostavitev normalnega \u017eivljenja zdi iluzorna. Posamezniki postanejo trajno odtujeni od dru\u017ebe in do nje gojijo tudi negativen odnos.<\/p>\n<\/li>\n
stopnjevanje represije in strahu – namesto integracijskih mehanizmov za te osebe pridejo v po\u0161tev varnostni mehanizmi, s tem pa se stopnjuje tudi javni diskurz o migrantih kot varnostnemu problemu.<\/p>\n<\/li>\n<\/ol>\n
Politi\u010dni pritisk za spremembo migracijske politike prihaja prete\u017eno s strani desnice, torej v smeri ve\u010djega varovanja meja in izklju\u010devanja priseljencev. Ker bodo, kot ka\u017eejo vsi podatki pristojnih organizacij, priseljenci kljub temu \u0161e naprej prihajali v ve\u010djem \u0161tevilu tudi po iregularnih poteh, bo nadaljevanje tak\u0161ne politike \u0161e pove\u010dalo \u0161tevilo izbrisanih prebivalcev in tenzije v dru\u017ebi.<\/p>\n
Na drugi strani smo bili v zvezi z migracijsko politiko pri\u010da tudi pove\u010dani pozornosti nevladnikov, aktivistov, novinarjev, akademikov in drugih akterjev civilne dru\u017ebe, ki so se aktivirali pri gradnji solidarnostnih mre\u017e za begunce. Toda v najbolj\u0161em primeru so uspeli le upo\u010dasniti slab\u0161anje zakonodaje in dose\u010di nekaj izbolj\u0161av na podro\u010dju oskrbe. Kot smo videli, so ti akterji mo\u010dno strukturno omejeni, brez realne baze in v veliki meri odvisni prav od vladnih programov, ki sicer izvajajo restriktivno politiko. Poudariti je treba, da niti do za\u010dasnega humanitarnega koridorja ne bi pri\u0161li brez izjemnega in mno\u017ei\u010dnega pritiska migrantov samih. Tudi v sedanjih okoli\u0161\u010dinah so edina skupina, ki ima dejansko trajni interes za korenitej\u0161o spremembo politike. \u017dal pa prosilci za azil in drugi migranti v negotovih bivanjskih polo\u017eajih pri nas nimajo svojih lastnih organizacij \u2013 zanesejo se lahko le na formalne in neformalne zastopni\u0161ke skupine in posameznike, ki nudijo predvsem pravno in socialno zaledje, ne morejo pa proizvajati ve\u010djih politi\u010dnih u\u010dinkov.<\/p>\n
V obdobju po balkanskem koridorju so stekli nekateri poskusi, da bi se vzpostavile migrantske organizacije, ki pa so vsi naleteli na ovire. Razlogi za to so strukturni: izjemno majhna baza ljudi, razdeljenost po nacionalnostih, prevelika frekventnost prihodov in odhodov, razredne razlike in razlike v statusih – vse to dela povezovanje zahtevnej\u0161e. Stvari se \u0161e dodatno zakomplicirajo pri pridobivanju financ in vplivu projektnih sredstev. Hkrati so posameni akterji iz migrantske skupnosti ob tak\u0161nih poskusih dele\u017eni izrednega pritiska in tudi riskirajo slab\u0161o obravnavo. Vse to vodi v depolitizacijo in razdrobljenost skupnosti in v izjemno majhni skupnosti prosilcev za azil v Sloveniji je prevladal individualiziran na\u010din iskanja re\u0161itev. Nekatere osebe se odlo\u010dijo biti tiho in upajo, da jim bo zgledno obna\u0161anje prineslo druga\u010dno obravnavo, drugi se iz sistema izklju\u010dijo in se za pre\u017eivetje raje zanesejo na paralelne \u201culi\u010dne\u201d strukture, vsem pa je la\u017eje oditi iz dr\u017eave, kot se lotiti napornega politi\u010dnega organiziranja. Kot smo analizirali v tem kratkem poro\u010dilu, so strukturni pogoji v Sloveniji tak\u0161ni, da se v zgodovini dr\u017eave \u0161e ni mogla oblikovati dovolj stabilna baza, iz katere bi lahko izhajalo daljnoro\u010dnej\u0161e politi\u010dno delovanje, prav tako pa ni zadostne podpore takim poskusom s strani slovenskih politi\u010dnih organizacij.<\/p>\n
Kljub temu pa ne gre spregledati \u0161tevilnih protestov, solidarnostnih akcij, ter individualnih in skupinskih odporov, ki so se zgodili v tem kratkem obdobju. V nekaterih primerih so bili u\u010dinki direktni (prepre\u010dili so deportacijo ali dosegli hitrej\u0161o obravnavo), v drugih pa indirektni (opozorili so \u0161ir\u0161o javnost na dolo\u010dene problematike, ustvarjali povezave med ljudmi in vr\u0161ile pritisk na oblasti). Vse to ka\u017ee na to, da potencial za ve\u010dje preboje obstaja, te\u017eko pa je ohraniti pritisk skozi dalj\u0161e obdobje in pripeljati specifi\u010dne agende do zaklju\u010dkov.<\/p>\n
Zgodovinska izku\u0161nja izbrisa in formiranje politi\u010dnih zahtev izbrisanega prebivalstva lahko slu\u017ei kot dobra referenca, kako je do tak\u0161nega organiziranja pri\u0161lo neko\u010d in na kak\u0161en na\u010din se je odvijal boj za pravice. Danes \u017ee vemo, kak\u0161ne katastrofalne posledice je imela ta politika za posameznike in dru\u017ebo. Hkrati je treba poudariti, da je dolo\u010dene probleme v zvezi s pravicami migrantov nemogo\u010de re\u0161evati, ne da bi odpirali \u0161ir\u0161e politi\u010dne teme, kot so socialna, stanovanjska, delovno-zakonodajna in druga problematika. Na\u010din, kako dr\u017eava obravnava tujce, delitev na prvorazredne in drugorazredne prebivalce, ter ustvarjanje \u201codve\u010dnih ljudi\u201d, je nelo\u010dljivo povezan z njenimi strategijami upravljanja trga dela in kapitala. V tem smislu tudi izbris dela prebivalstva ne gre razumeti zgolj kot enkratno dejanje, ki se je zgodilo na za\u010detku 90-ih, ampak kot trajen proces, skozi katerega se reproducira drugorazredna delovna sila in ki se ves \u010das prilagaja na geopoliti\u010dne razmere.<\/p>\n
—<\/p>\n
[1] http:\/\/www.vlada.si\/fileadmin\/dokumenti\/si\/projekti\/2015\/begunci\/160202_migranti.pdf<\/p>\n
[2] http:\/\/www.mnz.gov.si\/si\/mnz_za_vas\/tujci_v_sloveniji\/statistika\/<\/p>\n
[3] http:\/\/pic.si\/wp-content\/uploads\/2017\/01\/PIC-izjava-o-azilnih-zaostankih-11.-1.-2017.pdf <\/p>\n
[4] Do sedaj je bilo v Slovenijo preme\u0161\u010denih 253 oseb, od tega iz Italije 77 dr\u017eavljanov Eritreje, trije dr\u017eavljani Sirije in en dr\u017eavljan Jemna ter iz Gr\u010dije 149 dr\u017eavljanov Sirije, 17 dr\u017eavljanov Iraka in \u0161est oseb brez dr\u017eavljanstva.<\/p>\n
Ve\u010d na: https:\/\/www.zurnal24.si\/slovenija\/slovenija-se-vedno-izpoljnjuje-svoje-obljube-danes-prispelo-devet-eritrejcev-304986 – www.zurnal24.si<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"